Iz življenja družine


Uspehi vsake organizacije temeljijo na delu njenih članov. Ribiška družina Idrija se ob 50-letnem jubileju lahko pohvali z dejstvom, da je v minulih letih premogla številno in večinoma tudi prizadevno članstvo. Ribolov je postajal med ljudmi vedno bolj priljubljen in rekreacija mnogim, ne glede na leta. Zato je število članov družine, starih in mladih, postopoma raslo.

Angling club Idrija - HribernikOmenili smo že, da je imela Ribarska zadruga leta 1949 skupno 67 članov in 41 športnih ribičev ter leta 1951 skupno 71 članov in 37 športnih ribičev. Ribiško društvo je leta 1956 štelo 50 članov. Že takrat so na rednem letnem občnem zboru predlagali, naj se sprejme še 10 do 15 pionirjev in mladincev, kar je predstavnik Ribiške zveze Slovenije toplo pozdravil. Statistika naslednjih petih let je zabeležila: 1957 – 48 članov, 1958 – 53 članov, 1959 – 61 članov, 1960 – 66 članov in 1961 – 80 članov. Leta 1959 je bilo ob članstvu v Idriji še 5 ribičev v Sp.Idriji in 9 v Cerknem. V letu 1962 je bilo organiziranih ribičev že 90, med njimi precej naraščaja in delavcev, ki so našli oddih pri ribolovu. Leta 1963 je Ribiška družina narasla na 110 članov, od tega v Idriji 63. Zanimiv je bil seznam “idrijskih” naročnikov “Ribiča” za leto 1965; v njem je bilo 54 oseb z območja pošte Idrija, 9 z območja pošte Sp.Idrija, 21 z območja pošte Cerkno, 12 z območja pošte Ljubljana ter skupno še 8 oseb iz Maribora, Nove Gorice, Izole in Železnikov. Leta 1966 se je v sklopu Ribiške družine Idrija formirala 12-članska mladinska sekcija. V letih 1969 – 1980 so redno sprejemali od 10 do 20 novih članov letno (nekaj jih je vmes izstopalo), tako da se je število vključenih ribičev dvignilo od 136 na 220.
Največji številčni prirastek je Ribiška družina Idrija doživela v letih 1980 – 1984. Tako so na primer leta 1982 sprejeli kar 64 novih članov. Leta 1984 je bilo članov že 391, mladincev 12 in pionirjev 57. Družina je imela takrat celo 16 ribiških čuvajev (pozneje bistveno manj), eno honorarno zaposlitev v proizvodnji in dve v administraciji. Ponašala se je tudi s petimi častnimi člani. Revija “Ribič” je leta 1985 prihajala na naslove 394 “idrijskih” naročnikov. Leta 1986 je bilo starih in mladih ribičev kar 479; članov 406, mladincev 17 in pionirjev 56. Še nekaj več – skupno 493 (!), je bilo vseh ribičev v času idrijske 500-letnice leta 1990, in sicer članov 417, mladincev 32 in pionirjev 44. Ohranili so še 5 ribiških čuvajev, 3 honorarce v administraciji in 2 v proizvodnji. Do leta 1995 je skupno število članov in podmladka zmerno nazadovalo (1991 – 484, 1992 – 447, 1995 – 460), še vedno pa je pomenilo 2 % vseh ribičev na Slovenskem.
Ob 50-letnem jubileju se spodobi, da se spomnimo tistih posameznikov, ki so opravljali vodstvene funkcije in se posebej izkazali pri društvenem delu. V obdobju Ribarske zadruge 1947 -1953 so bili najbolj dejavni Stanislav Mazi, Stanko Saksida, Ljubo Kolakovič, Peter Blaznik, Božidar Verbič, Anton Prebil, Franc Felc, Josip Kenda, Srečko Novak, Stanko Kobal, Jože Kržišnik, Karel Šebenik, Anton Jereb, Ludvik Vončina in še nekateri.
Ribiško društvo Idrija je imelo leta 1954 skupno 12 odbornikov. To so bili: Jože Kržišnik, Albin Kovačič, Anton Jereb, Ludvik Vončina, Anton Čuk, Anton Prebil, Peter Blaznik, Franc Eržen, Evgen Prelovec, Mihael Močnik, Ljubo Kolakovič in Karel Šebenik. Predsednik je bil Jože Kržišnik, tajnik pa Albin Kovačič. Med 52 člani je bilo 20 rudarjev; člani so bili tudi direktor rudnika Josip Kenda, gozdarski inženir Stanko Mazi in zdravnik dr. Ivan Hribernik.
Leta 1956 je bil predsednik društva Ljubo Kolakovič, tajnik Janez Mauser, gospodar vode Ludvik Vončina, pomočnik gospodarja Franc Eržen in blagajnik Anton Jereb. Poleg treh odbornikov je deloval še 3-članski nadzorni odbor, 3-člansko razsodišče in ribiški čuvaj. Trije najzaslužnejši funkcionarji so prejeli denarne nagrade, pet najboljših članov je dobilo brezplačne ribolovnice, 14 članov pa je bilo pohvaljenih.

Leta 1957 je bil predsednik še vedno Ljubo Kolakovič, podpredsednik Ludvik Vončina, tajnik Janez Mauser, blagajnik Milan Ferjan, gospodar Anton Jereb in pomočnik gospodarja Franc Eržen. Zlasti gospodar Jereb in pomočnik Eržen sta se trudila pri delu v novi ribogojnici v Zaspani grapi. Nagrade za delo pri valilnici so prejeli: po 10.000 din Anton Jereb, Franc Eržen in Ludvik Vončina, 8.000 din Ljubo Kolakovič in 7.000 din Janez Mauser.
Vodstvo rd IdrijaVodstvo se leta 1958 ni bistveno spremenilo, le Franc Vidmar je ob dolgoletnem predsedniku Kolakoviču za mnogo let prevzel tajniške posle. Častni člani društva so postali Lado Božič, Janko Šturm in Janko Bevk. V upravni odbor Rajonske zveze, ki je obsegala pet ribiških družin, sta bila izvoljena Kolakovič in Eržen.
Leta 1959 je Ribiška zveza Slovenije odlikovala Ljuba Kolakoviča s srebrno in Antona Jereba z bronasto medaljo. Naslednje leto je družina nagradila kar 9 najbolj požrtvovalnih ribičev; to so bili: Anton Jereb, Franc Eržen, Anton Strnad, Stane Strnad, Pavle Novak, Ljubo Kolakovič, Franc Vidmar, Jože Kržišnik in Marijan Sedej. Leta 1960 je bil imenovan za častnega. člana Ribiške družine Idrija dr. Aleš Bebler. Do sredine šestdesetih let so vodstvene funkcije opravljali že imenovani društveni člani. Leta 1964 je 10 najbolj delavnih prejelo denarne nagrade v skupni višini 339.000 din. Nagrajeni so bil Pavel Novak, Anton Strnad, Franc Mohorič, Anton Jereb, Marijan Sedej, Mirko Velikajne, Ludvik Vončina, Franc Eržen, Franc Vidmar in Ljubo Kolakovič. Nagrade so podelili še Francu Vidmarju za upravljanje s poltovornim avtomobilom, Brunu Veharju za blagajniško poslovanje in Ivanki Jereb za pomoč v ribogojnici. Posebno nagrado v znesku 100.000 din je zaslužil Anton Jereb, saj je “več let skrbel za nemoteno valjenje iker v vališču in je bil poleg odlovne ekipe najzaslužnejši za uspeh pri proizvodnji iker in zaroda. Pazil je na redni dotok vode, čistil filtre, vzdrževal snago, dnevno beležil temperaturo vode, čistil valilnike od neoplojenih iker, krmil zarod, popravljal in izdeloval mreže, pobiral denar od dnevnih ribolovnic, izdajal potrdila za prodane ribe in nudil strokovno pomoč pri smukanju.”
V letih 1967 – 1970 so bili na čelu družine še vedno “stari” funkcionarji: Ljubo Kolakovič kot predsednik (starešina), Franc Vidmar kot tajnik in Ludvik Vončina kot gospodar. Naštejmo še odbornike in nosilce raznih zadolžitev: Anton Prebil, Jože Miklavčič, Ivan Bevk (blagajnik), Silvij Gosler, Dolfi Mažgon (čuvaj), Cveto Prelovec, Emil Vogrič, Jože Kenda, Aleksander Mesec, Martin Pišlar, Franc Pagon, Ciril Črv, Janez Dolenc, Denis Primožič (predsednik nadzornega odbora), Drago Erjavec (predsednik disciplinskega razsodišča) in še nekateri. Jože Tratnik je postal oskrbnik vališča po Antonu Jerebu, nato pa Ludvik Vončina (mlajši). Franc Vidmar, ki je bil tajnik kar 18 let, je vodil zadnjo sejo 17. januarja 1974.
V drugi polovici sedemdesetih let je opravljal dolžnosti predsednika Stanislav Majnik, posle tajnika pa Albin Vončina. V osemdesetih letih so bili najvidnejši vodstveni člani družine: Peter Rojc (predsednik izvršnega odbora), Marijan Carl (predsednik izvršnega odbora), Ivan Bevk (tajnik), Janez Bevk (gospodar), Rafael Mavri (predsednik skupščine), Jože Vehar (predsednik skupščine), Vladimir Zajc (predsednik skupščine), Franc Petrič (predsednik izvršnega odbora) in še drugi. Leta 1989 je bil Peter Rojc predsednik delegatske skupščine, Vojko Božič pa predsednik izvršnega odbora. V začetku devetdesetih let so imenovani še vršili svoje funkcije, Lucijan Lipušček pa je vodil disciplinsko sodišče.
Posebej velja omeniti nekaj slovesnosti in podelitev priznanj. Leta 1987 je idrijska ribiška družina svečano praznovala 40-letnico svojega delovanja. Na slavnostni skupščini, ki je potekala v prostorih tovarne Iskra-Rotomatika v Spodnji Idriji, so bila najzaslužnejšim članom podeljena priznanja in odlikovanja: 8 članov je prejelo red za ribiške zasluge III. stopnje, 8 članov znak za ribiške zasluge, en član pa red za ribiške zasluge II. stopnje. S posebnim sklepom je skupščina imenovala tudi pet novih častnih članov Ribiške družine Idrija, in sicer Rafaela Carla, Franca Pagona, Ivana Bevka, Jožeta Miklavčiča in Pavla Novaka.
Največjega pomena je bila v teh letih seveda velika delovna zmaga v Kanomlji. Ribiči so pri ribogojnici do srede leta 1989 opravili nad 5600 delovnih ur. Zato so leta 1989 za požrtvovalno delo pri gradnji objekta v Srednji Kanomlji prejeli priznanja Emil Vogrič, Jože Vehar, Igor Božič, Alojz Mlakar, Albin Vončina, Franc Likar, Dušan Mrak, Karlo Pellis, Edi Sedej in Jože Miklavčič.
Otvoritev valilnice v Kanomlji so pripravili 13. septembra 1992, ob 45-letnici družine. Slovesnosti je prisostvoval Boris Dolničar, predsednik Ribiške zveze Sovenije. Za vse uspehe, tako pri iz gradnji ribogojnice, vzreji zaroda (posebno pomembna je vzreja soške postrvi in lipana, torej dveh vrst avtohtonih rib in s tem dela slovenske naravne dediščine) varstvu voda in opaznem vključevanju mlajših ribičev, je družini podelil red zaslug II. stopnje. Kar 14 članov je nagradil s posamičnimi priznanji, med njimi Emila Vogriča in Ivana Bevka z najvišjim, z redom ribiških zaslug I. stopnje.

V kratkem zapisu žal ni mogoče navesti vseh imen, ki bi to zaslužila, pa vendar je treba našteti vsaj še nekatera. Dolgoletni predsednik družine Ljubo Kolakovič je bil imenovan tudi za njenega častnega predsednika. Med častnimi člani ne smeta biti spregledana pokojni Anton Prebil iz Želina in še živeči starosta ribičev Ludvik Vončina. Častna člana idrijskih ribičev sta tudi upokojena generala Stane Potočar-Lazar in Rudolf Hribernik-Svarun. Med ribiči so preživljali ure dela in sprostitve nekateri idrijski zdravniki, od dr. Ivana Hribernika (častni član od leta 1973) in dr. Milana Miklavčiča do dr. Janka Šinkovca, dr. Milana Vončine in dr. Bojana Peljhana. Z mladinci in pionirji so se kot mentorji ukvarjali Jurij Bavdaž, Julij Kogej in Jelko Kašca. Na pokojnega Kogeja vežejo mnoge ribiče lepi spomini.

casting idrija angling clubUspešno delo svojih predhodnikov nadaljuje sedanje vodstvo ribiške družine: predsednik Samo Bevk, tajnik Marijan Repanšek, gospodar Janez Bevk in blagajnik Emil Vogrič. Po novem statutu, ki je bil sprejet 31. maja 1997, so v upravni odbor za naslednjih pet let prišli še: Peter Rojc, Vladimir Zajc, Cveto Kolakovič, Marjeta Kogej, Elio Carnelutti in Ciril Štucin. Za ribji zarod v Kanomlji skrbi prizadevni in redno zaposleni ribogojec Franci Likar. Številni člani in vodstva, ki smo jih na kratko predstavili, so v petih desetletjih dobro gospodarili z vodami in življem v njih. Pregled društvenih arhivskih fondov pokaže, da je Ribiška družina Idrija smotrno načrtovala in uresničevala svoje programe in dosegala pozitivno finančno poslovanje. Za primer povejmo, da je bil proračun dohodkov in izdatkov Ribiškega društva že leta 1956 sestavljen v višini 1.700.000 din, kar niso bila majhna sredstva. Vsi dohodki Ribiške družine so leta 1961 znašali nad 2.930.000 din, njeno premoženjsko stanje pa je doseglo blizu 6.594.000 din. Mnogo so že v tistih letih, kot seveda tudi pozneje, k ustvarjeni vrednosti prispevale opravljene prostovoljne delovne ure društvenih članov. Poglejmo nekaj podatkov: 1957 – 7 članov 500 ur, 1958 – 9 članov 612 ur, 1959 – 15 članov 892 ur, 1960 – 33 članov 1483 ur, 1961 – 36 članov 2506 ur dela. Petnajst let pozneje je družina izkazovala trdne finančne presežke: 1975 – skupni dohodki nad 133.000 din, izdatki nad 127.000 din (presežek cca 6.000 din), 1976 – skupni dohodki nad 177.000 din, izdatki blizu 151.000 din (presežek nad 26.000 din).
Primorske novice so 30. novembra 1980 kratko in jedrnato predstavile poslovanje družine: “Vse svoje dejavnosti ribiči financirajo sami. Denar dobijo od prodanih iker in rib, izdanih letnih ribolovnic, turističnih ribolovnic, kazni – iztrženih od ribičev na črno in odškodnin, s katerimi se jim oddolžijo onesnaževalci voda.” V naslednjem desetletju je bila finančna realizacija sledeča: 1982 – odhodki 1.570.000 din in prihodki 2.177.535 din, 1983 – odhodki 2.464.000 din in prihodki 3.241.350 din, 1984 – odhodki 2.259.000 din in prihodki 5.754.000 din, 1985 – odhodki 4.637.400 din in prihodki 5.895.973 din, 1986 – odhodki 8.863.000 din in prihodki 10.800.000 din, 1987 – odhodki 24.946.000 din in prihodki 33.468.000 din; pozitivno poslovanje v naštetih in poznejših letih je bilo seveda izhodišče za investicijo v Kanomlji. Primorski dnevnik je 29. marca 1994 poročal: “Leta 1993 je idrijska ribiška družina s članarinami, vpisninami, turističnimi dovolilnicami in s prodajo rib ter drugimi viri ustvarila blizu 11 milijonov tolarjev prihodka. Za gradnjo večnamenskega objekta so porabili dobrih 5 milijonov, pri tem pa so pridobili tudi dodatna sredstva, s čimer so gradnjo z izdatnim prostovoljnim delom članov pripeljali do četrte gradbene faze. Leta 1994 bodo z ureditvijo zunanjosti in drugimi zaključnimi deli investicijo dokončali.” Primorske novice pa so že leto prej zapisale: “Ribiči razmišljajo, da bi del svoje dejavnosti organizirali podjetniško. To bi storili že prej, če se ne bi zatikalo pri sprejemu nujnih zakonov. Podjetništvo seveda ne pomeni, da bo njihove ljubiteljske dejavnosti konec. Ob visoki članarini (5.500 tolarjev), bo moral vsak ribič vnaprej odšteti še 1.000 tolarjev. Ta denar bo dobil nazaj takoj, ko bo opravil vsaj štiri delovne ure pri odlovu in gojitvi rib ali urejanju nove ribogojnice.”

Temeljita društvena kronika bi seveda zahtevala natančnejši pregled in analizo vseh sestankov in delovanja društvenih organov, vendar bi to preseglo koncept pričujočega besedila. Po približni oceni se je v pol stoletja zvrstilo nad 500 najrazličnejših sej, zasedanj, zborov, skupščin, posvetov in drugih delovnih srečanj, na katerih so ribiči razreševali organizacijska, kadrovska, gospodarska, finančna, strokovna in druga vprašanja.
Redno so se odvijali letni občni zbori, ki so se jih udeleževali tudi predstavniki Ribiške zveze Slovenije. Za ilustracijo povejmo, da so na primer na zboru 6. januarja 1957 ugotovili, da so imeli v letu 1956 kar 19 rednih sej. Leta 1958 je v Idriji potekal tudi občni zbor Rajonske ribiške zveze, ki je imela sedež v Novi Gorici. To je bilo priznanje idrijskim ribičem za najboljše gospodarjenje v letu 1957. Podobno je bilo leta 1962, ko je iz istih razlogov imela v Idriji občni zbor Zveza ribiških družin iz Nove Gorice. Tja so sicer idrijski ribiči redno pošiljali svoje predstavnike. Prav tako so takrat in pozneje delale posamezne društvene komisije, potekali so ribiški izpiti in drugo. Leta 1975 so bila sprejeta nova pravila in programske zasnove za nadaljnje delovanje. Ribiška družina se je leta 1981 organizirala po teritorialnem načelu, tako da je štela tri okoliše: Idrijo, Spodnjo Idrijo in Cerkno. Društveni tajnik Ivan Bevk je leta 1988 v Ribiču poročal: “Družina je samoupravno organizirana, zaradi velikega števila ribičev pa je bil uveden tudi delegatski sistem. Najvišji organ Ribiške družine je delegatska skupščina (delegacije treh okolišev), še vedno pa so zelo popularni zbori ribičev, kjer se razrešujejo številni problemi.”
Posebej je treba poudariti, da je Ribiška družina Idrija izkazala veliko mero preudarnosti ob spremembah teritorialne ureditve Slovenije. Tako so se ribiči leta 1995 premišljeno dogovorili, da razdelitvi dotedanje idrijske občine ne bo sledila cepitev družine na idrijski in cerkljanski del. Varstvu voda in dolgoročnemu gospodarjenju v njih je bila taka odločitev nedvomno v prid.
Pomembne naloge so v vseh obdobjih prevzemale ustrezne komisije. V zadnjih letih so to komisija za gospodarjenje, komisija za varstvo okolja, komisija za šport in rekreacijo, komisija za izpite, komisija za delo z mladino in komisija za odlikovanja.
Ribiči kot varuhi voda in življa v njih spoštujejo in uresničujejo ribiška pravila in društveno etiko. Zato se je vodstvo Ribiške družine Idrija vedno posvečalo tudi preučevanju strokovnih vprašanj, zlasti študiju ribjega življenja po ustrezni literaturi. Člani ribiške družine so se udeleževali tečajev Zveze ribiških družin Primorske, kjer je potekalo izobraževanje za gospodarje, ribogojce in elektroribolovov.

Fly tying idrijaV prvi oktobrski številki Primorskih novic leta 1980 lahko preberemo: “Ribiči so tudi veseli ljudje, saj vsako leto prirejajo razna družabna srečanja in tekmovanja z drugimi slovenskimi ribiškimi družinami. Takšno srečanje ribiških družin iz celotne Primorske in tekmovanje v ribiških disciplinah (suhi in mokri ribolov) so organizirali tudi ob idrijskem občinskem prazniku (1.oktober).” Poseben zapis bi bil potreben, če bi hoteli obdelati vso pestro in bogato paleto ribiških prireditev, srečanj, izletov, športnih iger, druženj in zabav. Na tem mestu se bomo zadovoljili samo z nekaj primeri. V juliju leta 1966 so idrijski ribiči organizirali turistični ribolovni dan za tuje goste. Leta 1972 so slovesno praznovali 25-letni jubilej družine ter podelili priznanja in odlikovanja najzaslužnejšim članom. Družina je takrat dobila tudi svoj prapor. V osemdesetih letih so večkrat znali popestriti družabno življenje s srečanji v Beli, kjer so prirejali uspela tekmovanja. Prav tako so poskrbeli za podobna druženja v Cerknem in Spodnji Idriji. Ob 40-letnici družine leta 1987 so se idrijski ribiči vzorno izkazali na meddružinskem tekmovanju Zveze ribiških družin Primorske. Ekipe naših tekmovalcev pa so sodelovale še na številnih drugih preizkušnjah ribiških veščin in spretnosti (Ilirska Bistrica, Koper, Nova Gorica, Kolpa, Tolmin) ter dosegale vidne rezultate, o čemer pričajo osvojeni pokali. Ni dvoma, da so bili vsi ti in podobni dogodki povezani s prijetnimi doživetji, ki so med udeleženci stkali prijateljske vezi in se jim trajno zapisali med najdragocenejše spomine.