Pogled v preteklost


Ribolov je bil nedvomno pomemben in priljubljen že v davni preteklosti. V naših krajih lahko sledimo najstarejšim omembam ribolova globoko v stoletja srednjega veka. Znano je, da je območje doline Idrijce v 14. stoletju spadalo v okvir Tolminskega gospostva in pod vrhovno pristojnost Oglejskega patriarhata. Med pravice oglejskega patriarha je spadal tudi ribolov, ki je bil v tistih časih podobno kot lov privilegij svetne in cerkvene fevdalne gosposke. Patriarh je imel ob vseh rekah, tudi ob Idrijci in njenih pritokih, nastavljene svoje ribiče, za katere so bili dolžni poskrbeti tamkaj živeči podložni kmetje. Podložniki so morali gospodovim ribičem postreči s hrano in pijačo, po potrebi pa jim nuditi celo prenočišče. Sčasoma se je ta prvotna naturalna dajatev spreminjala v denarno obveznost, ki se je poravnavala enkrat na leto in je bila zapisana v urbar med druge davščine in služnosti. Urbarialni zapisi jo v 14. stoletju omenjajo kot “denar za kruh ribičev”. Tako je na primer urbar čedajske plemiške rodbine Longo (Johannes Longo je bil gastald v Tolminu) že leta 1300 predpisoval kmetoma Martinu v Cerknem in Dominiku v Policah tudi obveznost “en denar za kruh ribičev”. Še zgovornejši je v tem pogledu znani Tolminski urbar iz leta 1377, ki je dajatev “namesto kruha ribičem” nalagal kar osemnajstim kmetijam tedanje cerkljanske “dekanije”, seveda tistim, ki so segale na območja ribolovnih voda. Za primer omenimo kmetijo v Selcah, ki je morala za omenjeni ribolovni davek odriniti 1 denar, vrednost vseh davščin, ki so letno bremenile kmetijo, pa je znašala 53 denarjev ali pol marke (“denar” in “marka” – tedanja valuta).

fishing document 1

Prvi podatki o ribolovu na Idrijskem so stari domala toliko, kot prvi dokumenti o Idriji in živosrebrovem rudniku. Do njih se je dokopala najboljša poznavalka najstarejše idrijske zgodovine dr. Marija Verbič v svoji disertaciji Idrijski rudnik do konca 16. stoletja (Ljubljana, 1965). Dr. Verbičeva je temeljito raziskala in interpretirala pisne vire iz konca 15. stoletja, ki so ohranjeni v Čedadu in Benetkah. Med drugim je ugotovila, da je Svet desetih v Benetkah že leta 1493 dovolil “nemški” rudarski družbi (Kacijan Anderlein) lov okrog rudarske naselbine in ribolov v Idrijci. To pravico so si sicer lastili tolminski konsorti (grofje) kot zemljiški gospodje na idrijskih tleh.

Domnevamo lahko, da sta bila ribolov in lov v 16. stoletju, ko so v Idriji gospodarile družbe rudarskih podjetnikov, dokaj neurejena, saj pristojnosti med rudnikom, tolminskim gospostvom in deželnim knezom niso bile jasno razmejene. Najbrž je največ odlovil tisti, ki je bil hitrejši in iznajdljivejši, vsekakor pa je cvetel krivolov vseh vrst. Do spremembe je prišlo šele po podržavljenju rudnika leta 1575, ko se je oblast odločila vpeljati nekaj redu tudi na tem področju. Leta 1580 je bil izdan znameniti Karolinški rudarski red za idrijski rudnik, ki je uzakonil celovito in radikalno reorganizacijo podjetja. S tem vladarjevim kodeksom so poskušali urediti tudi ribolov v Idrijci in njenih pritokih, saj je bilo zaradi prevelikega in nenadzorovanega ulova v teh vodah vse manj rib.
Rudarski red iz leta 1580 je vseboval določila o ribolovu in lovu v 18. členu, ki se je glasil takole:
“Potem, ko smo izvedeli, da je z ribolovom v Idriji nastopila takšna škodljiva razvada, da vsak ribari brez razlike, kot se mu zdi, kar pa ne moremo več dopustiti, hočemo naše ribolovno vodovje v Idriji od Divjega jezera za izvirom studenca pa doli do mostu pod cerkvijo naše ljube Gospe (mišljena je farna cerkev v Spodnji Idriji) odslej tako prepovedati in pod kaznijo zabraniti, da namreč naš upravitelj za ta ribolovni kraj pridno skrbi in da na njem razen za svoje potrebe nikomur ne dovoli ribariti. Če se pa kdo od delavcev, bodisi da je eden ali več, le drzne na tem kraju ribariti, ter se jih pri tem poslu zaloti, ali se izve, da so to delali, bo vsak za takšen prestopek kaznovan z zaporom.

Vendar pa smejo uslužbenci rudnika (uradniki) na omenjenih prepovedanih vodah enkrat tedensko ribariti za svoje potrebe, toda vselej samo s trnkom. Drugi prebivalci Idrije kot podložniki, delavci in rudarji smejo prosto ribariti samo na potokih, ki od vseh koncev tečejo v
Idrijo, se pravi na Idrijci (nad Divjim jezerom), Zali, Ljubevščici in na potoku, na katerem stoji “kamšt” (mišljena je bila Nikova, iz katere je bila speljana voda na kolo, s katerim so dvigali rudo iz Ahacijevega jaška) ter na Kanomljici. Iz omenjene pravice je izvzet čas drstenja, nikoli pa se ne sme zaradi ribarjenja zanemarjati dela in šihtov. Prav tako je prepovedano loviti in streljati jelenjad v naših idrijskih gozdovih in lesovju (razen našega upravitelja, ki mu je kot izvrševalcu naših legalnih pravic že po stari navadi dovoljeno, da sme po pametni razsodnosti streljati divjad), na kar naj naš gozdarski mojster dobro pazi in kršitelje prijavi našemu upravitelju, ki jih bo kaznoval po velikosti njihovega prestopka.” Navedena pravila, nad katerimi je bedela rudniška direkcija, so ostajala v veljavi vse do sredine 19. stoletja, ko sta prešla lov in ribolov pod pristojnost gozdarskih ustanov. Med domoznanci, ki so v 17. stoletju opisovali Idrijo, zavzema prvo mesto naš Valvasor.
Znameniti polihistor ni mogel mimo Idrijce in življenja v njej ter je leta 1689 zapisal: “Yderscheza (Idrijca) privre iz gorovja nad Idrijo in hiti v Sočo, ki jo sprejme vase. Ima raznovrstne ribe in še posebno dosti izvrstnih ter okusnih jegulj.” Zanimiva pričevanja o ribjem bogastvu idrijskih voda v preteklosti so nam zapustili nekateri pisci in potopisci, ki so v minulih stoletjih radi obiskovali naše kraje. V tem pogledu je na primer zgovorno poročilo Johanna Georga Keysslerja (1693 – 1743), ki je v svojem opisu idrijskega rudnika (79. pismo, 8. junij 1730, na Vrhniki) naklonil laskave besede naši postrvi. V pismu, ki so ga objavili Idrijski razgledi (1996/2), je sporočal: “Poleg ugodnosti vodnega transporta ima ta mala reka (Idrijca) tudi ogromno rib. Med njimi so krasne postrvi, ki tehtajo vsaka od dest do dvanajst funtov in ohranjajo plemeniti okus te ribe, čeprav je dno reke, v kateri živijo, popolnoma pokrito z živosrebrovo rudo.” Popotnik Keyssler se je tako mimogrede dotaknil škode, ki jo je idrijski rudnik v vseh obdobjih svojega obratovnja povzročal naravnemu okolju, vodnemu življu pa še posebej. Škoda je bila konstantna, ob izjemnih dogodkih v jami in žgalnici ali ob hujših vremenskih neprilikah (povodnji) pa je lahko prerasla v pravcate katastrofe. Pokojni zdravnik in zgodovinar dr. Jože Pfeifer je v svoji knjigi Zgodovina idrijskega zdravstva (Idrija, 1989) navedel eno najhujših ekoloških nesreč, ki je prizadela življenje v Idrijci v začetku 19. stoletja. V marcu leta 1803 se je v velikem delu jame razbesnel silovit podzemni požar, ki je rudniku prizadejal grozljivo opustošenje, saj ognja dva meseca niso uspeli ukrotiti. Sredi maja so v jamo napeljali vodo iz Rak, saj žal boljše rešitve ni bilo. Po pogasitvi požara je bilo seveda treba iz potopljenega rudnika vodo spet izčrpati in tako so dnevno iz Barbarinega jaška dvigali tudi do 4000 hektolitrov umazane in zastrupljene tekoče brozge. Zgodovinar Peter Hitzinger je zapisal, da je bila voda, ki so jo po požaru črpali iz jame, polna žvepla in rumeno obarvana. Spuščali so jo naravnost v Idrijco, zato so po reki daleč po toku navzdol poginile vse ribe. Več stoletij je življu v Idrijci in pritokih prinašal hude nevšečnosti še velikopotezni vodni transport lesa od Klavž do Grabelj. Na ta problem je opozoril že nekdanji gozdarski inženir in publicist Stanislav Mazi, ki se je v letih po drugi svetovni vojni udejstvoval tudi kot ribiški “strokovnjak” pri idrijski Ribarski zadrugi. V svoji zajetni in tehtni študiji Klavže nad Idrijo (Ljubljana, 1955) je med drugim zapisal: “Ne smemo prezreti škode, ki jo je povzročalo plavljenje lesa ribjemu zarodu in ribištvu sploh, saj je vsako plavljenje uničilo večji del ribjega zaroda in tudi dobršen del odraslih rib. Prav zaradi tega je gozdna uprava uredila lastno ribogojnico in letno vlagala postrvji zarod v vse vode, kjer je plavila.

Fishing document 2

Seveda spričo tedanjega ribolova škoda ni prišla do izraza in zaradi tega tudi nimamo o njej nobenih cenitev.”Nekaj sočnih utrinkov o zakonitem in ilegalnem ribolovu v preteklosti je v Idrijskih razgledih (Zbornik, 1985) priobčil domoznanec Stanko Majnik v prispevku O lovu nekoč.
Majnik pravi: “Daleč nazaj sega tudi ribolov oziroma divji ribolov; marsikoga so zamikale ribe v rekah in potokih in si je na ta ali oni način, čeprav ni bilo dovoljeno oziroma ni imel te pravice, ulovil ribo ali več in tako obogatil dnevni obrok hrane. Zlasti postrvi so znane po svojem dobrem okusu, bile so celo na jedilnem listu dunajskega dvora. Pripoveduje se, da je idrijska gozdna uprava nekajkrat poslala idrijske postrvi na Dunaj. Leseno posodo dolge in podolgovate oblike (limpa) so napolnili z vodo in ribami in jo z vozom odpeljali do železniške postaje v Logatec, od tam naprej do Dunaja pa z vlakom. Gozdna uprava se je včasih ukvarjala tudi z gojenjem rib; v Slanicah pod Hlevišami je zgradila velike ribnike, njihove ostanke pa je mogoče še videti. Za nedovoljen ulov rib so “fišfongarji” zahajali v odročne vode Kanomljice, Nikove, Zale in Ljubevščice. Nekateri prekaljeni in prebrisani domačini pa so to počeli kar na Idrijci blizu mesta. Tudi lovljenje rib z roko pod rečnimi kamni ni bilo nič nenavadnega, seveda v bolj skritih delih reke. “Ribiču” je ta način prinašal veliko zadoščenje, kot ves divji lov pa je tudi ta v nasprotju z etiko ribolova. Nekoč so delale precejšnjo škodo ribjemu zarodu vidre, zato so jih preganjali ter končno iztrebili.” Vprašanj, povezanih z nekdanjim ribolovom, se je v krajšem poglavju svoje knjige Idrijski gozdovi skozi stoletja (Idrija, 1986) dotaknil tudi gozdarski strokovnjak dr. Franjo Kordiš. Poudaril je, da sta bila ribolov in lov v preteklosti, zlasti od srede 19. stoletja naprej, v pristojnosti gozdarskih ustanov. O tem govore nekateri dokumenti iz leta 1879 in vrsta listin iz poznejših časov. To pristojnost so gozdne uprave ohranjale celo stoletje, vse do leta 1945.

 

V Idrijci in njenih pritokih so opravljali ribolovno dejavnost vse do sotočja Idrijce in Kanomljice na Poklonu pod Spodnjo Idrijo. Gojili so soško postrv, potočno zlatovščico, pozneje pa tudi potočno postrv. Postrv in lipan sta avtohtoni ribi, prinesena pa je šarenka. Mladi zarod iz idrijske ribogojnice so prenašali v ribnike, v katerih so gojili mladice. Tak ribnik so v letih 1905 in 1906 uredili v Majnšku. Opustili so ga leta 1909, ko so odprli novega v Slanicah. O ulovu rib iz gozdnogospodarskih načrtov ne zvemo veliko. Znano je le, da so v letih od 1900 do 1908 nalovili 4674 kg rib ali povprečno po 519 kg na leto. Precej zanimivih podatkov o ribolovu in gojitvi rib na Idrijskem pred 1. svetovno vojno je prinašal avstrijski Učbenik gozdarstva (Lehrbuch der Forstwirtschaft), na katerega je v 6. številki Ribiča leta 1976 opozoril Dušan Kafol. Pisec je poudaril, da je bil v stari Avstriji v programu študija gozdarstva (poleg gozdarskih predmetov in lova) vključen tudi ribolov oziroma ribištvo kot posebna gospodarska veja. Omenjeni učbenik je obravnaval stanje na Idrijskem med leti 1877 in 1912. Ribiški revir Idrijce (na področju takratne Kranjske, brez Primorske) naj bi skupaj z pritoki obsegal 49 km tekočih voda s površino nad 85 hektarjev. Vendar je bila menda za uspešno gospodarjenje primerna le tretjina te površine. Zaradi svojih lastnosti gorske vode je bila Idrijca označena kot izrazit postrvji revir. Takratni lastnik Idrijce – Gozdna uprava v Idriji – je vodila gospodarske zapiske tudi za ribištvo: od leta 1877 do 1905 samo za odlov v kilogramih, od leta 1906 dalje pa tudi v kosih. Za ilustracijo nekaj številk: leta 1877 – 87 kg rib, leta 1879 – 107 kg rib, leta 1881 –170 kg rib, leta 1885 – 335 kg rib, leta 1891 –390 kg rib, leta 1894 – 478 kg rib, leta 1900 – 496 kg rib, leta 1904 – 521 kg rib, leta 1907 – 2410 kosov in 697 kg rib ter leta 1912 nekaj manj – 1926 kosov in 484 kg rib.

dovolilnica - permit - fishing - idrijapermit dovolilnica fishing idrija

permit idrija fishing dovolilnica

 

 

 

 

 

Dušan Kafol je iz nekdajnega avstrijskega gozdarskega učbenika povzel tudi naslednje ugotovitve o idrijski ribogojnici pred 1. svetovno vojno:
“V isti knjigi omenja avtor, med drugim, ribogojne naprave ob Malenskem potoku pri Idriji. Navaja, da so zgrajene na zemljišču z močnim padcem, v kombinaciji vzrejnih ribnikov in jarkov, ki so povezani tako, da si vloženi postrvji zarod lahko prosto poišče svoj življenjski prostor. Zajezitev Malenskega potoka je bila narejena iz dveh brun, zasidranih v bregova ter pritrjenih na obeh straneh s suhim zidom in piloti. Od tu je bila voda usmerjena v napajalno strugo, lovne grablje pa so zadrževale prod in grobo nesnago. Nekoliko nižje je bila zapornica in podaljšek struge z nameščenimi grobimi skalami, ki naj bi zadrževale nadaljnjo morebitno nesnago, preden priteče voda v prodni čistilec.Vzrejni jarki med ribniki so bili večkrat pregrajeni z deskami, kar je ustvarjalo majhne tolmune. Površina ribnikov je znašala 290 m2, površina približno 60 cm širokih jarkov pa 280 m2. Celotni objekt je imel torej 570 m2 vodne površine in je dajal – ob ekstenzivni vzreji cca. 4000 kosov vloženega postrvjega zaroda cca. 1500 enoletnih mladic ali 37,5% vzrejnega uspeha. Vendar je bilo vloženo na 1m2 vzrejne vodne površine le 7 kosov zaroda. “Kot zanimivost naj dodamo, da so za potrebe ribnikov v Majnšku leta 1905 prinesli postrvi celo iz Ilidže pri Sarajevu.

angler ribič idrijca

O nekdanjem ribolovu na Idrijskem je precej zanimivega napisal še A. S. Pirc leta 1960 (Ribič 1960, št. 7 — 8). Iz njegovega prispevka Ribištvo v Idriji nekdaj in danes povzemamo, da se je v avstrijskih časih Gozdna uprava št. 2 ukvarjala samo z gozdarskimi posli, Gozdna uprava št. 1 pa je bedela tudi nad ribištvom v Idrijici in njenih potokih. Nadzorstvo in administracijo je ponavadi vodil eden mlajših gozdarskih inženirjev, ki je hkrati prakticiral v upravi in poribljavanju idrijskih voda. Dolga leta je služil gozdni upravi poklicni ribič Burnik iz Spodnje Idrije. Lovil je za potrebe gosposkih uslužbencev rudnika in gozdne uprave, ribe pa so dobivali ob petkih tudi dekan, zdravnik, davkar in še kakšen njihov prijatelj. Za kuhinje navedenih privilegirancev je Burnik lovil ribe na trnek. Tu in tam se mu je pridružil kateri od gospode ali njihov gost, ki je prišel iz Dunaja, Trsta ali Ljubljane. Vsako jesen je Burnik lovil plemenke z mrežo, največ v tolmunu pod tovarniškim jezom. Tam so se zadrževale večje postrvi. Pri odlovu z mrežo so ribiču pomagali delavci gozdne uprave, na obrežju pa se je vedno nabralo mnogo radovednežev. Ujete ribe je Burnik sproti sortiral, drstnice pa so takoj prenesli v “kavter” (bazen za ribe) na Tomu pod gradom. Tam so jih tudi osmukali, ikre pa odnašali v prostore Gozdne uprave št. 1, ki je bila nasproti mestne lekarne. V majhni pritlični sobici je bilo montiranih pet valilnikov, skozi katere je tekla voda iz idrijskega vodovoda, ki je imela vedno enako temperaturo. V valilnikih so hkrati valili 50.000 do 60.000 iker. Izvaljeni zarod so vlagali delno v zgornji tok Idrijce in Belce, delno pa v dva ribnika v Slanicah sredi državnega gozda. Da bi pomnožili krmno živalstvo v Idrijci, so na primernih krajih gojili in krmili krustaceje s krvjo iz mestne klavnice, v dovodne potočke pa polagali razrezan krompir, da se je plankton obilneje zaredil. Enoletne postrvice, dolge 4 — 6 cm, so hranili v začetku s pretlačeno vranico, pozneje pa tudi z mletim mesom in največ s strtimi polži, ki so bili glavno dodatno krmilo. Gozdni delavci in drugi, ki jih je gozdna uprava zaposlovala, so imeli nalogo pobirati polže in jih oddajati skladiščniku. Enoletne mladice so potem vlagali v Belco in v zgornji tok Idrijce. Med gozdarji je bilo precej dobrih praktikov v ribogojstvu. Na nižji gozdarski šoli v Idriji je bilo ribogojstvo med obveznimi učnimi predmeti, zato so gozdarji, izšolani v Idriji, prenašali tovrstno znanje tudi v druge kraje. Poleg postrvi, ki so jih vse odlovili na trnek, je bilo v Idrijci tudi precej jegulj. Lovili so jih ob njihovi selitvi v morje. Privatnikom je bil ribolov seveda prepovedan. Povprečna teža ujetih potočnic je bila vsaj pol kilograma. Največja soška postrv, ki so jo takrat uplenili ob izlivu Kanomlijice v Idrijco, je menda tehtala dvanajst kilogramov. V času prve svetovne vojne je bil v Postojni avstrijski armadni štab. Visoki častniki so kmalu zvedeli za postrvi v Idrijci in se z njimi krepko zalagali. Ribiško gospodarstvo je ob tem seveda propadlo. Poleg oficirjev so lovili ribe tudi lačni vojaki, največ z eksplozivi, česar jim nihče ni mogel preprečiti. S to žalostno prakso so v prvem obdobju po razpadu Avstrije nadaljevali tudi Italjani, tako da je bil ribji živelj v veliki meri uničen. Šele po nekaj letih so skušali popraviti storjeno škodo in so izdali stroge predpise za varstvo voda. Občasno so tudi poribljavali s postrvmi iz potokov in rek severne Italije. Dejstvu, da se je ribji stalež skozi najhujše čase le nekako ohranil, je mnogo prispevala majhna Nikova. Čeprav predstavlja skromen dotok Idrijce, je bila idealno naravno vališče. V Nikovi je nekoč mrgolelo zaroda in mladic, ki so imele v njej ugodne življenjske pogoje, obilje planktona in varna zavetišča.
Med prvo svetovno vojno je načrtovana ribolovna dejavnost torej stagnirala in zamrla, saj so bile ribogojnice zapuščene in uničene. Zato in zaradi divjega lova je bilo v idrijskih vodah izredno malo rib. Razmere so se izboljšale šele desetletje kasneje, ko so znova začeli vzgajati mladice. To se je zgodilo po letu 1927, ko so obnovili ribogojnico in ribnike.
Po drugi svetovni vojni ribolov ni spadal več pod pristojnost gozdne uprave. V novih razmerah in v spremenjenih oblikah je v Idriji znova zaživel leta 1947.