Skrb za prirodno okolje


Dolgoletni društveni tajnik in častni član Ribiške družine Idrija Ivan Bevk je leta 1988 v Ribiču zapisal: “Idrijca s svojimi pritoki Belco, Kanomljico in Cerknico sodi med najlepše in najbolj čiste reke na Slovenskem. Krasijo jo številni slapovi, živožuboreči slapasti pretoki, bistri tolmuni, lepa prodišča, aluvialne ravnice, rečne terase in drugo. Svojo pot si utira po številnih lepih soteskah, ki so ponekod v zgornjem toku tudi divje prepadne. Bogata je z ribami, predvsem s potočno postrvijo, amerikanko in lipanom.

wild lake divje jezero idrijaTu je znamenito Divje jezero, težko prehodna soteska Kramaršca, ob reki so številni spomeniki kulturne dediščine kot npr. Klavže itd. Idrijca pa se ponaša tudi z več kot štiristo let starimi ribolovnimi pravili, ki so bila sicer skromno zapisana v Karolinškem rudarskem redu za idrijski rudnik iz 1580. leta.” Žal lahko preberemo v nadaljevanju istega članka tudi naslednje ugotovitve: “Dejstvo je, da je v preteklosti skoraj vsako leto prihajalo do večjega ali manjšega onesnaževanja idrijskih voda in pomorov rib. Poleg tega je bilo vedno več tudi gradbenih posegov na naših vodotokih, od marsikdaj vprašljivih ali celo nepotrebnih regulacij do pretirane gradnje malih hidroelektrarn, kjer niso spoštovali zahtev in pogojev ribičev. Prav zato je bila vedno aktualna zahteva po poostritvi nadzora, tako ribiške družine kot tudi pristojne inšpekcijske službe. To je bilo toliko bolj pomembno, ker so bile novogradnje večinoma locirane na ribiških gojitvenih potokih.” Idrijske ribolovne vode so bile resda vsa leta po lestvici čistoče razvrščene v prvo ali drugo kategorijo, vendar sta bila njihova čistost in živelj v njih pogosto ogrožena. Težave so povzročale razne odplake in občasna onesnaževanja. Več stoletij je bil glavni onesnaževalec živosrebrov rudnik, zato je razumljivo, da so se razmere v Idrijci izboljšale po prenehanju proizvodnje strupene tekoče kovine. Zlasti topilnica je z odlaganjem prežganih ostankov rude v Idrijco dolga leta povzročala veliko škodo. Seveda so marsikdaj negativno vplivala na razmere v vodotokih tudi druga idrijska podjetja in radikalni strojni gradbeni posegi, na Cerkljanskem pa je prirodno okolje spreminjalo obratovanje tovarne ETA.
Ribiška družina Idrija se je vedno zavedala, da je njena dejavnost pomembna za celotno družbeno skupnost. Dr. Franjo Kordiš je leta 1986 v svoji knjigi upravičeno zapisal: “Danes se ribiška družina posveča tudi preprečevanju onesnaževanja voda in skrbi za snago rečnih in potočnih obrežij.” Ribiči so se vselej med prvimi vključevali v naravovarstvena prizadevanja in se z lastnimi zgledi trudili dvigati stopnjo ekološke zavesti in kulture v družbi. Leta in leta so bili prisiljeni izterjevati odškodnine od povzročiteljev škode, da so lahko obnavljali in razvijali življenje v naših vodah. Oglejmo si vsaj nekaj fragmentov iz bogate kronike prizadevanj za čiste vode in zdrav ribji živelj.

Znano je, da se je leta 1954 pripetila velika ekološka katastrofa. V dneh 21. in 22. septembra je huda povodenj odnesla izpod rudniške žgalnice velike količine prežgane rude, ki je skupaj z drugimi odpadki pomorila praktično vse ribe in druga živa bitja v Idrijci. Strokovna komisija pri Ribiški zvezi Slovenije je 5. decembra 1954 podala ocenitev škode na ribah v Idrijci in sicer na osnovi podatkov ribiških društev iz Idrije in Tolmina. Celotna škoda (ribe, mladice, ikre in drugo) je znašala skoraj 15,5 milijonov takratnih dinarjev. Idrijski ribiči so v naslednjih sezonah z velikimi napori odpravljali nastale posledice. Društvo se je pogajalo z rudnikom za pomoč pri obnovi uničenega revirja in uspelo pridobiti 8 milijonov dinarjev odškodnine. Tako je bilo zagotovljeno urejanje nove ribje valilnice v Zaspani grapi v Idriji.

Idrija mine mercury unescoSkozi vsa leta se v arhivu ribiške družine pojavljajo zabeležke o povzročiteljih škode v idrijskih vodah. Tako se na primer leta 1971 znova omenja rudnik (topilnica), ob njem pa še Simplex, gradbenike, spuščanje cementa v Idrijco in razdiralno delo buldožerjev pri Kobili. Ribiški arhiv dokumentira tudi nenehna prizadevanja ribičev, da bi izterjali ustrezne upravičene odškodnine. Le-te so na primer leta 1983 poravnali Kolektor, IMP, KZ Idrija, Iskra Sp.Idrija, Slovenijales, AP Idrija, Zidgrad in ETA Cerkno. Pogosto je prihajalo, največkrat proti koncu zime, do poginov rib v Idrijci. V času drstenja in ob nizkem vodostanju reke je imelo onesnaževanje voda najočitnejše posledice. Leta 1981 so pobrali v Idrijci kar 427 mrtvih postrvi. Ribiči so vseskozi močno pogrešali čistilno napravo, ki bi lahko pozitivno vplivala na živelj v Idrijci. Zato pa so bile toliko pomembnejše, koristne in vzgojne vsakoletne množične očiščevalne akcije. Obrežja Idrijce in pritokov so redno vsako sezono čistili predvsem v aprilu, po potrebi tudi večkrat. Leta 1981 je menda tovrstna akcija odlično uspela. Podobno spomladi 1983, ko je bilo obrežje reke še posebno onesnaženo, saj so jesenski nalivi na veliko odnašali odpadke s smetišč v Idriji. Ker se je leta 1984 precej ribičev delu izognilo, so leta 1985 sklenili, da mora vsak član družine sodelovati pri čiščenju vsaj štiri ure.
Velika škoda na ribjem in ostalem vodnem življu je nastala ob regulaciji reke Idrijce skozi mesto. Posledice posega v strugo niso uničile samo rezervata za plemenski fond potočne postrvi, ampak so prizadele živelj po dolini vse do Travnika. Zavod za ribištvo Ljubljana je konec leta 1986 ocenil skupno škodo na 49.417.000 dinarjev. Leta 1986 je prišlo še do pogina rib v gojitvenem potoku Ljubevščica in sicer zaradi onesnaževanja z gnojnico s prašičje farme v Ljubevču. Površina uničenega vodotoka je znašala skoraj pol hektarja, pobrali pa so kar 522 mrtvih mladic. Ni bilo torej naključje, da je ribiška družina prav leta 1986 pohitela s pripravami za gradnjo nove ribogojnice v Kanomlji.

Skrb za prirodno okolje je ostala aktualna tudi v zadnjih letih. Na pogovoru o turizmu in ribištvu v maju 1992 so ribiči znova izpostavili problematiko onesnažene in s kisikom vse bolj skromne Idrijce. Poudarjeno je bilo, da “bi se morali prej kot o turizmu pogovarjati o ekološkem stanju reke. Le-to ogrožajo odplake, nedelujoče čistilne naprave in malomarno odvažanje gradbenega peska. Idrijca z vse bolj spolzkim prodom, polnim kremenčevih alg, obilico nesnage na bregovih, pogostimi pogini rib ali pa lažjimi ribami zaradi pomanjkanja planktona, pač ne more biti privlačna za nikogar.”

Idrijca river mercury mining UNESCOO nezavidljivem položaju so se obširno razpisale Primorske novice 5. marca 1993. Med ostalim je bilo zapisano: “V teh dneh je v reki med Idrijo in Stopnikom mogoče videti precejšnje število poginulih rib … V obvezno delo ribičev niso vštete ure, ki jih morajo po svoji vesti opraviti pri čiščenju zasvinjanih bregov … Tako bo po prepričanju ribičev toliko časa, dokler v občini ne bodo počistili več kot tisoč divjih odlagališč odpadkov, dokler inšpektorji ne bodo dosledneje opravljali svojega dela in dokler bodo množični onesnaževalci spodbujani s smešno nizkimi kaznimi … Ribiške družine naj bi po sprejetju novega ribiškega zakona tudi formalno dobile v upravljanje reke, s katerimi že gospodarijo. Idrijski ribiči se bojijo, da bodo dobili koncesijo nad mrtvo reko … Z letne skupščine so poslali občinski vladi opozorilno pismo in v njem navedli najnujnejše ukrepe, s katerimi naj bi preprečili umiranje življenja v Idrijci. ”Spričo povedanega je razumljivo, zakaj so bile spomladi 1993 izpeljane kar tri velike akcije čiščenja bregov Idrijce in njenih pritokov. Poleg številnih članov ribiške družine (pri drugi akciji 80) so sodelovali tudi člani lovske družine Krekovše. Po čiščenju so brežine dajale veliko prijaznejši videz, žal pa je največja nesnaga ostala skrita očem. Ostale so odplake tovarn brez čistilnih naprav. Pri tretji akciji 10. aprila so sodelovali tudi mladi člani, ki jih je bilo v družini okoli 90. Čistilne akcije so ostale (žal!) prepotrebne do danes.

pomorMoreča zgodba o “črnih smetiščih” v zaledju vodotokov in o malomarnih podjetjih, ki v rečnih koritih povzročajo nepremišljena opustošenja, se vleče kot jara kača iz preteklosti v prihodnost. V dnevniku “Delo” je bilo 6. aprila 1995 zapisano: “Ribiči imajo vseskozi težave z onesnaževalci voda. Ekološka služba ribiške družine je nemočna zaradi nedorečene zakonodaje. Posledica tega je, da idrijski ribiški revirji še nimajo kategorizacije voda. Pri uveljavljanju pravic do odškodnine ob neprimernih posegih v vode imajo zato precej preglavic.”Pisec seveda ni mogel mimo dejstva, da Idrija še ni bila opremljena s čistilno napravo in da še dolgo ne bodo odpravljeni škodljivi vplivi živega srebra na idrijsko okolje.
O skrbi idrijskih ribičev za stanje v naših vodotokih govori tudi dejstvo, da je Zavod za ribištvo na zahtevo Ribiške družine Idrija že dvakrat izvršil inventarizacijo na več mestih po Idrijci. Potrebne stroške je obakrat krila Ribiška družina Idrija. Prva inventarizacija je bila izvedena sredi sedemdesetih let, druga pa po prenehanju obratovanja rudnika leta 1987.