Vzgoja zaroda in ribogojnica po letu 1957


Leto 1958 je pokazalo, da je ribogojnica v letu 1957 obrodila bogate plodove. V začetku leta 1958 so imeli v njej 350.000 iker, v bazenu pa še okrog 350 samic, ki so dale nato še

potrebnih 150.000 iker. Tako je bila prvič dosežena predvidena polovica milijona iker za oploditev v preteklosti prizadetih voda. Pri delu sta se zelo trudila ribogojec Tone Jereb in njegov pomočnik Franc Eržen. Tone Jereb je na občnem zboru 19. januarja 1958 opozoril še na bogato prirodno gojišče mladic v sicer umazani Nikovi. Tu je namreč mladi zarod izredno dobro uspeval in ga je bilo mogoče nato preseliti v druge vode. Tako so že leta 1957 pobrali iz Nikove skoraj 1.700 mladic. O uspešnem delu idrijskih ribičev v letu 1958 govori tudi podatek, da so ribiški družini v Renčah brezplačno odstopili kar 50.000 kosov zaroda.O delu v ribogojnici leta 1960 so Idrijski razgledi (1960, št.1) poročali takole: “Glavno skrb so ribiči posvetili delu v ribji valilnici oziroma vzreji novega ribjega zaroda. Ribja valilnica v Zaspani grapi ima zmogljivost za pol milijona iker, zato so napravili načrt za leto 1960, po katerem bi morali vložiti 400.000 postrvi in 60.000 lipanov. Jesensko deževje in pogoste povodnji pa so grozile, da naši ribiči ne bodo utegnili naloviti zadostnega števila matičnih rib za osmukanje. To je bilo še posebno pereče, ker so povodnji grozile, da bodo uničile tudi glavni del prirodnega prirastka v strugah. Ribiči so se tedaj odločili, da bodo napeli vse sile in izkoristili vsako priložnost za odlov matičnih rib.

Ta njihova priver regulation slovenia idrijcaožrtvovalnost je rodila največji uspeh: vložili so okoli 700 000 iker postrvi ter tako napolnili prav vse bazenčke, v katerih danes že mrgoli novega zaroda, da je veselje. Odlov lipanov pa se bo začel šele v jeseni. Ker je struga Idrijce  že dovolj bogata celo v spodnjem toku, kjer je bil pred leti ribji zarod popolnoma uničen zaradi rudniških ugaskov, so se odločili, da  bodo letos vložili večino ribjega zaroda v potoke, nekaj pa ga bodo lahko tudi odprodali.

Idrijski razgledi so leta 1960 (št.4) objavili tudi prispevek Obnovitev ribjega zaroda v Zali. V članku je bilo rečeno: “Ribiči so že dalj časa opazovali degeneracijo rib v potoku Zala, kjer se ribji zarod ni mogel zadostno menjavati in oplemenjevati. Zato so se že letos lotili važne naloge: Najprej odloviti vse ribe, kar so opravili z električnim agregatom, nato pa bodo vložili v potok nov rod mladih ribic, ki jih sami vzgajajo v svoji valilnici. Delo ni lahko, ker ga morajo opraviti sistemiatično, sicer bi bil ves trud brez končnega uspeha. Že v nekaj letih bo nastalo v Zali novo prijetno lovišče, ki bo prav gotovo privabilo še več športnih ribičev.”

Leta 1961 je bil ob rezervatu na idrijci ( 2km) in idrijskih gojitvrnih potokih , pomembna še Cerknica . ribiči so se udejstvovali na vodah  do stopnika , na površini 28 ha in dolžini 40 km . Idrijski razgledi so leta 1962 (št. 1) obveščali : V letu 1961 so odlovili 1.150 samic in 840 samcev plemenskih postrvi ter pridobili 820.000 iker, od katerih 100.000 odprodali sosedom v Ajdovščini , 512.000 pa so vložil v lastne vode in sicer  100.000 v Ljubevšico, ki je postala gojitvena voda, 140.000 v zalo ki se bo sedaj naglo popravila , v gornji in spodnji revir Idrijce pa tudi 100.000 zaroda. V gojitvenih vodah Nikovi , Ljubevščici in zaspani grapi  so odlovili tudi 14.845 mladic, katere so večinoma vložili v Idrjco , nekaj pa so jih odprodali družinama Vrhnika in Renče . Mnogo več posla so imeli s pridobitvijo lipanskih iker , katerih so pridobil 60.000 ter jih 20.000 prodali ribogojstvu v Bohinju, 35.000 pa so jih vložili  v spodnji tok Idrijce. Prav v tej zvezi pa se je pojavila zanimiva razprava, katere zaključek je bil da bodo v prihodnje posvetili pozornost Lipanu. Član Zavoda za ribištvo LRS  Iva Vouk je v tej zvezi izjavil , da želi njihov zavod najtesnejše sodelovanje z idrijsko družino ter pripravljen skleniti potrebne pogodbe, ki bi bile v obojestransko korist, ker so bili Lipani iz Idrije najboljši. Pri predlogu za vlaganj ameriške postrvi so bili pomilseki. Ker se nekateri ribiči bojijo te požtrne ribe, vendar kaže, da bodo napravili z njo poskus v spodnjem toku Idrijce. Ker bi ta borbena riba prav gotov pritegnila več gostov.”
fish farm idrijca ribogojnica kanomljicaPodatke za leto 1962 pričajo o zelo obsežnem gospodarjenju. Idrijski ribiči so pridobili kar 700 000 ikr potočne postrvi, 70 000 iker lipanov in 70 000 ikr sorške postrvi. V gojitvene potoke (Zala, Ljubevščica, Kanomljica in Cerkvica), ter v A in B vrevir Idrijce so vložilči skupno 200 000 kosov zaroda postrvi (3-4 cm, starost do 3 mesecev). V A in B reviv ro vložili 10 000 mladic postrvi (1-2 letno), v Cerknico pa 40 000 kosov zaroda lipanov.

Leta 1964 je družina proizvedla 330 000 iker potočne postrvi, 108 000 kosov zaroda potočne postrvi in 672 mladic v Ljubevščico. Ikre so prodajali Zavodu za ribištvo v Ljubljano in ribiškim družinam v Novi Gorici, Škofji Loki in Ilirski Bistrici. Zarod potočne postrvi so prodali v Tolmin ter vlagali v zaspano grapo in Cerknico. Vložili so tudi 4000 mladic šarenke, ki so jih nabavili v Ljubljani.
Za primerjavo poglejmo , kako je bilo pet let pozneje . leta 1969 so vložili 60.000 mladic potočne postrvi, 152.000 kosov zaroda potočne postrvi in 11.500 mladic šarenke . Pridobili so 454.500 lastnih iker potočnr postrvi in jih 71.000 prodali v Novvo Gorico. V odprte vode so vložili 152.000 kosov zaroda , v gojitvene potoke pa 181.000. iz gojitvenih potokov so dobili 700 lastnih mladic. Razmišljali so o ureditvi jezera za klavžami na Idrijci, kjer bi naselili ribe. Precej je bilo tudi govora o adaptaciji jezera Šebalk pri Godoviču v gojitveni ribnik.

Sredi sedemdesetih let je bila vzgoja ribjega zaroda obilna in raznovrstna. Po letu 1975 so ribiči povečali zmogljivost valilnicie do miljona iker letno. Leta 1974 so v športne vode vložili 12.736 mladic potočne postrvi, skoraj 2.500 mladic šarenke in 12.000 mladic lipana. Leta 1975 so osmukali že nad 200.000 iker potočne postrvi in Šarenke ter vzrejali okrog 200.000 kosov zaroda potočne postrvi. V potoke Bukovšco, Ljubevščico, Rake pod Felcem, potok Vrh Čev, potok nad Barako, Zalco, Cerknico in Majnšk so vložili skupno skoraj 300.000 kosov zaroda. Vzrejali so 8.000 potočnih postrvi v mladice 5 – 7 cm in 7.500 Šarenk v mladice 5 – 9 cm. V Bohinju so nabavili tudi 12.000 mladic lipana in jih vložli v Idrijco in Kanomljico. Leta l977 so nasmukali okrog 600.000 iker potočne postrvi in šarenke.   Delo ribičev v naslednjih letih so večkrat popularizirale Primorske novice. V zapisu z dne 30. novembra i980 so sporočale: “Idrijski ribiči skrbijo za ribe v svojih vodah, redno oskrbujejo njihova drstišča, pobirajo in vlagajo ribe ter so odgovorni za čistočo voda in bregov rek. Gospodarijo z nad 30 ha lovnih voda in nad 60 ha koristnih vodnih površin. Ribiška družina šteje okrog 220 Članov. Ribe gojijo večinoma sami, kar nemalokdaj ni lahko delo. Postrv je za drst zrela od decembra do februarja, ko je voda najbolj mrzla. Takrat lahko v vodah idrijske občine opazujemo posebno ekipo ribičev, ki te ribe pobirajo iz vode, da pripravijo toliko iker, kolikor rib zahtevajo idrijski vodotoki. Precej teh iker tudi prodajo, saj to pomeni enega od zasluikov za ribiško družino. Ikre nato vzgajajo v idrijski ribogojnici, kar pa je zapleteno in dolgotrajno delo, saj ikre zahtevajo za svoj razvoj posebne pogoje. Nujno je stalno odbiranje manj kvali tetnih iker in pranje, ki navadno zahteva veliko selekcijo. Ko se ribice izvalijo, jih vložijo v potoke – Zalco, Ljubevščico, Zapoško,Bukovščico – vendar le, če so vode dovolj nizke. Sicer pa ribice ostanejo v ribogojnici, kjer jih je potrebno hraniti. Poleg postrvi in šarenke, ki jih vzgajajo doma, v potoke vlagajo tudi lipana, katerega mladice kupijo pri Zavodu za ribištvo v Bohinju, ker želijo ohraniti avtohtono ribo, a je doma ne morejo vzgajati. V potokih oziroma varstvenih vodah, kot jih imenujejo, ostanejo ribe dve leti, nakar jih ribiči prenesejo v večje ribolovne vode.  To je proces, ki se vsako leto ponavlja, gojitvena komisija pa skrbi, da je delo natančno in solidno opravljeno. Tu je tudi Čuvajska služba, ki preganja lovce na črno in skrbi za bistost voda. Ribiška družina Idrija organizira očiščevalne akcije, tudi skupaj s šolami in krajevnimi skupnostmi”   Leta 1981 so ETA, Slovenijales, Kolektor, IMP TOZD TIO, Avto prevoz in Kmetijska zadruga prispevali za obnovo ribogojnice v Zaspani grapi. Z izdelavo betonskih korit in nakupom inkubatorja se je kapaciteta idrijskih valilnic povečala na zagotovljeno prido- bivanje 800.000 iker letno. Ker je ta številka presegla potrebe idrijskih ribičev, so lahko Se bolj pomagali drugim ribiškim druzinam na Primorskem pri vzreji ribjega zaroda. Tako so leta 1981 prodali 90.000 iker z očmi in 45.000 kosov zaroda. V svoje reke so vlozili 195.000 zaroda postrvi, 6.000 Šarenk in 99.000 lipanov.

Obsežen gojitveni program je bil realiziran leta 1982. Pridobili so 545.000 iker potočne postrvi,12.600 iker šarenke in 20.0ribogojnica fish farm idrijca marble trout00 iker lipana. V ribogojnici so vzredili 230.000 kosov zaroda potočne postrvi, 50.000 iker z očmi kot pomoč ribiški druzini iz Ajdovščine, 90.000 kosov zaroda lipana in i0.000 mladic; za to delo so porabili 1.500 delovnih ur. V gojitvene potoke so vložili 332.000 kosov zaroda potočne postrvi in v B revir 18.000 kosov lipana. V ribolovne vode so vložili 3.400 postrvi v A revir Idrijce, 24.000 postrvi in šarenk v B revir, v Kanomljico 870 postrvi, 2.000 mladic lipana in 10.000 zaroda lipana, v Cerknico pa 400 postrvi.

Kakih 20.000 mladic lipana so nabavili v Ljubljani. V Ajdovščino so prodali ali podarili l07.000 iker potočnice in 40.000 kosov zaroda.   Leta 1983 so prišla na vrsto manjša popravila pri ribogojnici. Postavili so napise, se udelezevali seminarjev in drugih srečanj. Za vlaganje in vzrejo rib so služile naslednje varstvene vode: Žalca, Ljubevščica, potok Log, Sevnica, Zgornja Cerknica, Zapoška, Bukovščica in ]esenica. V športno – ribolovnih vodah so vlagali v A revir, B revir, Kanomljico in Cerknico. Posebno pozomost so posvečali vlaganju zaroda lipana v najprimemejšem potoku.

Dokaj zgovorni so gojitveni podatki za leto 1984. Naši ribiči so pridobili 603.000 iker potočne postrvi in 11.500 iker šarenke, kar 300.000 iker pa so prodali sosednjim ribiškim družnam. V vode so vložili za milijon dinarjev ribjih mladic in ribjega zaroda, namreč 27.000 potočnih postrvi, 7.200 šarenk in 5.000 lipanov. Zarod so vlagali v Kanomljico, Zalco, Ljubevščico, Zapoško, Orehovsko grapo, Cerknico, Sevnico, Bukovščico, Martinčkovo grapo, Rake pri Felcu, Rezervat, Jesenico, Doberšček in Feznar. Ker so zasačili precej krivolovcev, so okrepili čuvajsko službo. Za prelomnico dolgoročnega značaja bi lahko označili leto 1985. Poleg rednega vzdrževanja dotedanje valilnice v Levstikovi ulici v Idriji, so se načrtovanja ribčev ze začenjala usmerjati proti Kanomlji. V začetku leta so predvideli izdelavo analize in študije na lokaciji v Srednji Kanomlji za morebimo postavitev in zgraditev vzrejnih ribnikov in kasneje nove valilnice. Sklenjeno je bilo, naj bi v primeru pozitivnih rezultatov analiz pričeli pripravljati dokumentacijo in odkup zemljišča. Sicer pa je Ribiška družina Idrija leta 1985 nasmukala 542.600 iker potočne postrvi, iz katerih je bilo vzgojeno 471.000 kosov zaroda. V Tolmin so prodali 100.000 kosov zaroda in tako iztrzili 300.000 dinarjev. V gojitvene potoke so vložili 174.000 kosov zaroda. Iz 197.000 kosov zaroda je bilo vzgojeno 77.000 mladic potočne postrvi velikosti do 9 cm, ki so jih vložili v B revir. Vrednost teh mladic na trgu bi bila 2.668.000 din, stroški vzgoje v ribogojnici pa so znašali “samo” 125.510 din. Iz gojitvenih potokov so dobili 15.165 mladic potočne postrvi in 2.160 mladic Šarenke. Vložili so 44.000 mladic potočne postrvi, 500 mladic Šarenke in 20.000 mladic lipana;15.000 kosov lipana so nabavili pri Zavodu za ribištvo v Ljubjani. Pri omenjenem Zavodu so nabavili tudi briketirano hrano in z njo prvič poizkusili vzrejati mladice potočne postrvi. Za primerjavo podatkov o vlaganjih dodajmo, da so leta 1986 vložili v ribolovne vode 69.000 mladic pototnice od 9 – 20 cm, 3.000 mladic Šarenke od 9 -1Z cm in 5.000 mladic lipana od 9 -12 cm.

Posebej je potrebno podčrtati dejstvo, da je v začetku leta 1986 od več kot 400 članov in 65 naraščajnikov velik delribičevsodelovalti; val pri odlovu plemenk, ki so jih nato ze vzgajali v ribogojnici v Zaspani grapi. Odlov pa so lahko vršili le če v dveh drstiščih pri Podreteji in nekoliko nižje proti mestu, saj so bila vsa ostala drstišča v območju rezervata uničena z regulacijo struge Idrijce. Nujno je bilo nadomestiti nekdanja drstišča z novo ribogojnico na Kanomljici. V času gradnje novega objekta ob koncu osemdesetih let seveda vlaganja niso izostala. Leta 1988 so vložili 55.500 mladic, karje bilo za 7 % več kot leto prej. Kakih 450 ribičevje skupaj s turističnimi gosti nalovilo okrog 20.100 postrvi in lipanov. Leta 1989 so vložili 65.000 mladic potočne postrvi in 3.000 mladic lipana, pri tolminski ribiški družini pa so kupili tudi še 10.000 iker soške postrvi. Iz slednjih so vzgajali zarod za vlaganje v gojitveni potok Bukovica. Ikre, ki so jih 1989 nasmukali v zgomjem toku Idrijce (med Mejco in Divjim jezerom), so dale 390.000 kosov zaroda postrvi. Od teh so 25.000 mladic potočne postrvi vložili v tako imenovani B revir, ki je bil rezerviran za goste ribiške družine. Ribiči so s smukanjem iker in delom v valilnici prihranili velika sredstva, ki bi jih sicer morali odšteti, če bi mladice kupovali. Oglejmo si zdaj v osnovnih obrisih potek izgradnje in urejanja nove sodobne ribogojnice v Srednji Kanomlji. Z njo je Ribiška družina Idrija tudi za prihodnost zagotovila uresničevanje svojega temeljnega načela, da je potrebno vse ulovljene ribe nadomestiti z novimi.

Ker je bila torej poglavitna skrb idrijskih ribičev vseskozi namenjena prav poribljanju naših voda, so morali že kmalu po letu 1980 vse bolj razmišljati o gradnji novih ribnikov. Ta naloga je postajala toliko bolj pomembna, ko so pričeli velikopotezno regulirati reko Idrijco v samem mestu, kjer so pred posegom ribiči nabirali tudi do 600.000 iker letno. Vsekakor so ribiči imeli premalo možnosti, da bi lahko sodelovali v razpravah o urejanju reke. Prvotna lokacija za ribnike je bila predvidena v zgomjem toku Idrijce in sicer znova v Majnšku, kjer so imeli idrijski ribiči svoj ribnik ze leta 1905. Ker pa so na tem območju gozdarji zgradili nove gozdne ceste, da bi v naravi ohranili ustrezno ravnovesje, Majnšk ni bil več primeren. Končno je odločitev padla na Kanomljico, oziroma njen pritok pri Šinkovčevi žagi. Za pridobitev vse dokumentacije in dovoljenj sta bili potrebni kar dve leti. Leta 1986 je Ribiška družina Idrija odkupila zemljišče in poskrbela za ustrezne meritve. Sledile so priprave lokacijske in projektne dokumentacije. Ob načrtovanju gradnje je bilo seveda treba zagotoviti zadostna finančna sredstva.   Lokacijsko dokumentacijo je pripravil RPC Idrija – Atelje za projektiranje v oktobru 1986. Zapisano je bilo: “Zemljišde predvideno za gradnjo bazenov je ob desnem bregu pritoka Kanomljice zahodno od žage. Parcela je po naravi travnik v izmeri 900 m. V neposredni bližini cca 70 m je izvir “Pri Šinkovčevi žagi” z izdatnostjo vode v zelo sušnem obdobju 240 litrov na sekundo, kar znese 20.736 m3 vode na dan.

Temperature izvirne vode se čez leto gibljejo od 5 C do 12 C. V prvi fazi je predvidena gradnja manjših bazenov za mladice od 5 cm dalje (do 5 cm se bodo še naprej vzgajale v Idriji). V teh bazenih se bodo vzgajale mladice do 8 cm in sicer 2.000 kom. na 1 m’. Mladice se nato prenese v večje bazene, ki se jih gradi v drugi fazi. Tu se vzrejajo do ZO cm. Predvideno je, da se vzgoji 200 kom. ali 20 kg mladic na 1 m3 vode. Dvoletne mladice iz teh bazenov so namenjene za po- ribljanje Idrijce s pritoki.”   Gradbeno dovoljenje za bazene v ribogojnici je bilo izdano  Z8. decembra 1987. Podjetje Zidgrad je sredi leta 1987 izdelalo predračun izgradnje omenjenih gojitvenih bazenov v Srednji Kanomlji v višini nekaj pod 84.000.000 dinarjev. Dela so se pričela že v letu 1987 in se uspešno nadaljevala leta 1988. Predračunska vrednost gradbenih del je samo v prvi fazi znašala okroglo 35.744.000 dinarjev, večina teh sredstev pa je bila izvajalcu del, gradbenemu podjetju Zidgrad, leta 1988 že izplačanaih. Del potrebnega denarja za nakup materiala je v obliki odškodnine prispevala Območna vodna skupnost iz Nove Gorice, ki je skrbela za urejanje struge Idrijce skozi mesto. Pri gradnji so pomembno sodelovali tudi člani ribiške družine. Sprejet je bil dogovor, po katerem je bil vsak član dolžan prispevati najmanj 8 delovnih ur. Ribiči so delali z veseljem, saj so se dobro zavedali, da bo nova ribogojnica izrednega pomena za vzgojo ribjega zaroda, ki ga bodo v naslednjih letih lahko vlagali v Idrijco in pritoke. Po prenehanju odlaganja rudniških žgalniških ostankov se je namreč struga očistila do naravnega dna, zato so se razmere za razmah ribolova in ribolovnega turizma na Idrijskem zelo izboljšale. Ko je žgalnica ustavila proizvodnjo, je bilo v vodi malo rib, v naslednjih letih pa se je stanje bistveno popravilo.   V letih 1989 – 1990 so s kompleksom ribogojnice načrtno nadaljevali.

regulation regulacija idrijcaDokončana so bila gradbena dela na ribnikih, od- kupljeno zemljišče za gradnjo valilnice, pričelo pa se je tudi s poskusnim obratovanjem ribnikov, se pravi z vzrejo mladic potočne postrvi in konzumnih rib. Družina je nabavila nov kombi. Leta 1990 so bili dograjeni krožni bazeni za vzrejo mladic – zaroda, izdelana je bila lokacijska dokumetacija za gradnjo valilnice in podpisana pogodba o izdelavi projekta valilnice. Objekt valilnice je bil dograjen poleti leta 1992 in slovesno predan namenu 13. septembra, ob praznovanju 45-letnice družine. Dogodek je naletel na veliko publiciteto v sredstvih obveščanja. Časopisa Delo in Primorske novice sta poročala: “Idrijska ribiška družina je v nedeljo 13. septembra 1992 s pomembnim delovnim uspehom proslavila svojo 45-letnico. V Kanomlji so slovesno predali namenu novo valilnico, ki so jo uredili v svojem objektu, katerega del so namenili za svoje društvene prostore in za stanovanje delavca, ki bo skrbel za valilnico. Svečanosti se je udeležil tudi predsednik Ribiške zveze Slovenije Boris Dolničar. V novem vališču blizu bazenov za vzrejo rib naj bi letno pridobili približno milijon iker, od teh pa še 36.000 dveletnih mladic. Med temi bodo tudi soški lipan in soške postrvi. Idrijska ribiška družina, ki šteje 447 Llanov oziroma 2 % vseh ribičev na Slovenskem, spada med redke med 62 družnami pri nas, ki načrtno skrbijo za ohranjanje avtohtonih ribjih vrst jadranskega porečja. Kanomeljsko vališče je 13. objekt te vrste v Sloveniji, hkrati pa tudi 34. večnamenski ribiški dom pri nas. Ob ribah, namenjenih vlaganju v ribolovne vode, bodo idrijski ribiči vzrejali tudi konzumne ribe; predvidena proizvodnja teh je 10 ton na leto .

Z otvoritvijo novega vališča ob gojitvenih bazenih v Srednji Kanomlji se za idrijske ribiče končuje selitev ribogojnice iz Idrije k precej bolj čistemu, kar za šest stopinj toplejšemu in zato zanje nadvse ugodnemu potoku v Kanomlji. Prostorna zgradba, v katere pritličnih prostorih so uredili vališče, Se ni povsem končana… V zadnjih treh letih sta se športni in turistični ribolov podvojila. Prodaja ribolovnic in v kanomeljski ribogojnici vzgojenih mladic ter odškodnine so poleg prostovoljnega dela navrgle  najveš denarja za preko 70 tisoč mark vreden objekt vališča ob 1989. leta odprtih gojitvenih bazenih. Milijon tolarjev pa je na podlagi pogodbe o rednem zagotavljanju svežih rib primaknila cerkljanska ETA. Kanomeljska ribogojnica pomeni eno večjih med podobnimi v Sloveniji. V prostorni zgradbi nameravajo urediti še manjši gostinski lokal in prostor za prodajo rib. Dobršen del materiala za dokončanje objekta že imajo, pomagali pa naj bi si tudi s sredstvi od prodaje objekta dosedanje ribogojnice v Idriji … Na slavju so organizirali še tekmovanje v različnih ribiških discplinah.”   Po letu 1992 so se v novem ribogojnem centru zvrstila še nekatera finalna dela. Primorske novice so 5. marca 1993 zabeležile:”Letos nameravajo zgradbo dokončati in urediti okolico. Ribiči bodo morali zbrati še okrog tri milijone tolarjev. Upajo, da bodo prodali opuščeno ribogojnico v Idriji ” V začetku leta 1994 so v ribogojnici zaposlili mladega ribogojca Uroša Čtucina, ki gaje pozneje zamenjal vesti in prizadevni domačin Franci Likar.  Leta 1995 so Primorske novice (10. marca) zapisale, da je bil večnamenski ribogojni objekt v Kanomlji “tik pred zaključkom” in da naj bi zanj namenili še tri milijone tolarjev. O uspešnem poslovanju kanomeljske ribogojnice in o vzreji soške postrvi v njej je poročalo ljubljansko Delo 6. aprila 1995 takole: “Objekti ribogojnice v Kanomlji, njeni bazeni in valilnica, že nekaj let služijo svojemu namenu. Ribe, ki so jih leta 1994 v njih vzredili, so bile vredne skoraj 5 milijonov tolarjev. Letos (1995) pa naj bi v njej poleg potočnih postrvi začeli vzrejati tudi soško. S tem se kanomeljska ribogojnica pridružuje že mnogim primorskim, ki sodelujejo pri načrtu vritve avtohtone soške postrvje vrste v jadransko porečje. V kanomeljski ribogojnici vzrejeno soško postrv bodo vlagali v Idrijco na robu Idrije, in sicer v rezervat med Kavčičevim jezom in jezom Kolektorja.”   Za konec poglejmo še nekaj podatkov o vzgoji ribjega naraščaja v prvih letih po otvoritvi kanomeljske valilnice. Leta 1992 je Ribiška družina Idrija v ribolovne vode vložila 59.200 mladic potočne postrvi 12 – 20 cm, 1.500 mladic lipana 20 – 30 cm, 4.000 mladic soške postrvi 9 – 12 cm in 1.000 kg šarenke pod trnek. Od tega so v gojitvenih potokih vzgojili 12.200 mladic potočnice 9 – 30 cm: V ribogojnici so vzgojili 144.000 kosov zaroda potočne postrvi za vlaganje v gojitvene potoke. Iz preostalega zaroda so v Kanomlji vzgojili 46.000 mladic potočnice 8 – ZO cm, 5.000 mladic soške postrvi 9 – ZO cm, 7.500 lipanov 10 – 30 cm ter 3.000 kg šarenke za vlaganje pod tmek in prodajo. Leta 1993 so naši ribiči v gojitvene potoke vložili 161.000 kosov zaroda potočne postrvi in več kot 40.000 kosov mladic potočne postrvi, lipana, soške postrvi in šarenke različnih velikosti. Vrednost vseh vloženih rib v gojitvene potoke in ribolovne vode so ocenili na več kot 7 milijonov tolarjev. Leta 1994 so v Kanomlji vzgojili okrog 200.000 kosov zaroda potočnice in mladic soške postrvi in lipana. Primorske novice so 10. marca 1995 zapisale: “Leta 1994 so idrijski ribipči vložili v vodotoke 20.000 mladic potočnice, 10.000 mladic soške postrvi in po 2.500 mladic lipana in šarenke. Vrednost vseh je znašala kar 7,6 milijonov tolarjev. Za 5 milijonov tolarjev so jih vzgojili sami, ostale so morali kupiti. Da je bilo vse skupaj še težje, jim je novembrsko neurje uničilo ves vložen zarod in jim povzročilo za 2,3 milijona tolarjev škode. Za leto 1995 so predvideli vložiti enkrat več, torej 60.000 ribjih mladic.” Pomemben je bil še pričetek vzgoje sterilnih šarenk, seveda predvsem za potrebe turističnega ribolova. Ob koncu sprehoda skozi polstoletno kroniko gojitvenih prizadevanj Ribiške družine Idrija lahko ugotovimo, da je bila njena skrb za ribji podmladek vseskozi smotrno načrtovana, široko zastavljena in odgovomo izpeljana.