Ribe naših voda


Soška postrv

Soška postrv ima vse značilnosti postrvje vrste. Odrasla riba ima podolgovato, valjasto telo z veliko glavo in močnim korenom repne plavuti. Ustna reža sega čez oči v ustni duplini pa so močni zobje. Repna plavut je rahlo zarezana. Po telesu je marmorirana v dveh osnovnih barvah: svetlejši – rumenkasti do sivkasti ter temnejši – rjavi do olivni. Po celem telesu so nad pobočnico od začetka repne plavuti do glave rjavosivkaste pege, ki se združujejo v vijugaste linije, prekinjene s svetlimi, srebrnosivimi vijugastimi linijami. To prepletanje daje značilen marmoriran vzorec, kakršnega nima nobena druga ribja vrsta pri nas. Včasih zaznamo po bokih rahlo bakreno ali rožnato barvo, ki poteka po celotni dolžini trupa. Marmoriranost je moč opaziti tudi na škržnih poklopcih. Značilnost čiste soške postrvi tipa Idrijca pa je, da se rdeča barva pojavlja tudi v obliki piki in peg, ki so prisotne po celi črti pobočnice in tudi po bokih. V predelu med hrbtno plavutjo in tolščenko so drobne rdeče pege tudi izven pobočnice. Zelo pogosto so pike prisotne tudi na tolščeniki ter na zgornjem in spodnjem robu repne plavuti. Danes veliko ribičev smatra ( zmotno) soško postrv kot marmorirano postrv brez rdeče pigmentacije (pik) kar je v primeru soške postrvi tipa Idrijca povsem zmotno.

Soška postv je riba spremenljive velikosti, odvisno od njenega življenskega okolja in hrane. V zgornjih predelih voda zraste komajda do dolžine 30 cm ali pa morda nekoliko več, medtem ko v spodnjih delih voda z veliko globokimi  tolmuni in obilico hrane, doseže dolžino preko enega metra.

Soška postv se tako kot druge postrvje vrste prehranjuje s hrano živalskega izvora. Pri manjših primerkih je delež zračne hrane pomemben medtem, ko so večje ribe kanibali in jedo druge ribe.

Soška postrv se drsti pozno jeseni ali pozimi. V naših vodah se drst začne že proti koncu novembra in decembra. Najraje se drstijo ponoči v bližini svojega okolja, se pa podajo tudi v pritoke. V dobrih razmerah soška postrv spolno dozori v tretjem letu starosti. Plodnost soške postrvi je razmeroma majhna saj znaša število iker od 1100 do 2200 na kilogram telesne teže.

Ker pa se soška postrv brez težav križa tudi s potočno postrvjo najdemo v naših vodah tudi križanke. Zardi intenzivne skrbi za čisto soško postrv tipa Idrijca je postala potočna postrv nezaželjena in je ne vlagamo v vode.

Z uspešno gojitvijo čiste soške postrvi v naši ribogojnici skrbimo, da je populacija avtohtone postrvi v Idrijci dokaj številčna. Soška postrv je v naših vodah dokaj dobro zaščitena saj jo lahko lovimo le z muharjenjem. Na en lovni dan je dovoljen uplen zgolj ene soške postrvi dolžine nad 50 cm.

Soško postrv najuspešneje lovimo na potezanko v zgodnjih jutranjih urah, manjše pa tudi na suho muho. Soška postrv je za večino ribičev zelo zaželjena riba, jo je pa dokaj težko ujeti. Je zelo previdna in pri lovu nanjo moramo uporabiti drugačno tehniko kot pri lovu šarenke ali lipana. Večino dneva preždi v skritih delih tolmunov, pod koreninami, kamni … Iz svojega dnevnega skrivališča se prikaže ob zatonu dneva, ko se pripravlja na lov. Zlasti večji primerki so predatorski.

Ribiška družina Idrija priporoča ribolov po sistemu ujemi in spusti. Fotografiranje ali snemanje je dovoljeno ob ne preveliki izpostavljenosti ujete ribe.

 


 

 

Lipan

Lipan ni pomemben za komericialni ribolov, je pa zelo cenjena riba za športni ribolov, za muharjenje. RD Idrija nenehno skrbi za populacijo jadranskega lipana, saj je zaradi svoje občutljivosti dokaj ogrožena vrsta. V Sloveniji ločimo dve skupini lipana in sicer lipan donavskega porečja in lipan jadranskega porečja. V Idrijci seveda najdemo lipana jadranskega porečja. Jadranski lipan se loči od lipana donavskega porečja po bolj sivi obarvanosti hrbta in bokov, ki so pri jadranskem lipanu modro-zelenih odtenkov, trebuh pa je temnejše sive barve. Plavuti so sivo rumene, pri donavskem rumeno sive, repna plavut sivo modra, pri donavskem pa bolj rumeno rožnata. Nekatere populacije jadranskega lipana nimajo črnih peg in pik na bokih in so brez bočne rdečkaste lise med hrbtno in podrepno plavutjo, kar je sicer značilno za lipana donavskega porečja. Jadranski lipan se loči od drugih lipanskih populacij tudi po nekaterih merističnih lastnostih, kakor so število plavutnic v prsnih plavutih, število piloričnih izrastkov in število škržnih izrastkov na prvem škržnem loku.

Lipan ima rad hladno, tekočo in s kisikom bogato vodo. Je zelo občutljiv na hitre temeperaturne spremembe

Rast lipana je odvisna od strukture habitata in življenskih razmer v njem. Ponekod zraste v prvem letu 8 – 12 cm, v drugem letu 17 in celo do 28 cm. V tretjem letu njegova velikost že lahko doseže 35 cm. Rast lipana je najintenzivnejša od pomladi do jeseni, medtem, ko se v zimskem času upočasni.

Jadranski lipan doseže starost od 5 – 8 let (tudi do 10 let). Običajno doseže dolžino 50 cm in težo 1 kg, v ugodnih razmerah pa velikost 60 cm in težo 2 – 3 kg.

Zarod za zadržuje v mirnih predelih priobalnih voda do globine 40 cm, zato je tudi najpogostejši plen ribojedih ptic kot sta siva čaplja in kormoran. Odrasli lipani pa naseljujejo osrednji del rek globokih tudi nekaj metrov. Izberejo si zanj ugodno območje, ki ga branijo pred drugimi lipani, ki vdirajo v njihov teritorij. Radi imajo zasenčena obrežja z veliko vegetacije, ki sega daleč nad vodo.

Za naravni obstoj lipana so zelo pomembna drstišča. Drstišča so v plitvejših delih rek, globine od 15 do 50 cm. Na dnu je večinoma pesek in nekaj večjih kamnov. Spolna zrelost lipana je odvisna od klime. V naših vodaj je to v drugem letu starosti. Drstenje traja od marca do maja. V idrijci se zato začne ribolovna sezona lipana šele 15. maja.

Ribiška družina zelo priporoča ribolov na način “ujemi in spusti”

 

 


 

Potočna postrv

Potočna postrv je izredno zanimiva za muharjenje. V reki Idrijci potočna postrv ni avtohtona, temveč so jo vlagali v vode prav zaradi ribolova. Odkar je skrb za avtohtono soško postrv postala prevladujoća je potočna postrv postala nezaželjena.

Zelo rada ima razgibano strugo, tolmune, spodjedene bregove, korenine in večje skale v vodi. Oblika potočne postrvi je v glavnem odvisna od okolja v katerem živi. Njena velikost in oblika sta odvisni od habitata, velikosti njenega življenskega prostora, količine hrane in doseže velikost tudi do 80 cm. Razporeditev pik in peg je pri vsaki postvi drugčna, pri nekaterih so pege in pike majhne in številčne, pri drugih pa velike in maloštevilčne.Na splošno je postrv po hrbtu rjavkasta ali črnikasta, po bokih in trebuhu pa oranžnorumena do belkasta. Kljub vsemu pa se barva kože prilagaja okolju tako, da jo je v vodi težko opaziti.

Postrv je izredno plašna riba in v kolikor jo preplašimo panično beži in splaši še ostale bližnje ribe. Njeno okolje je hladna, bistra voda. Najugodnejša temperatura vode je med 6 in 18 stopinjami Celzija.

Potočna postrv se običajno drsti že novembra. Glede na vremenske razmere pa se drst lahko precej podaljša, ali pa traja samo kakšen teden. Če je dno prodnato lahko vsepovsod vidimo drstne jamice, kamor samice odlagajo ikre. Samica v drstno jamico odloži ikre, največji samec pa skrbo pazi na samico in ko ikre oplodi jih samica zasuje z drobnim peskom. Mladice imajo mladostne proge, ki potekajo prečno čez boke. Spolno zrelost dosežejo v različni starosti glede na vodo, včasih že po enem letu, včasih pa šele v drugem ali tretjem letu starosti.

Sezona ribolova se začne v aprilu, ko je lahko še zelo mraz in zaradi taljenja snega v hribih je voda nekoliko višja. V takem okolju je ribolov uspešnejši s potezanki ter nimfi. V drugi polovici maja in junija pa pridejo do izraza suhe muhe, predvsem v toplem in oblačnem vremenu. V tem času je ribolov uspešen preko celega dneva, v poletnih, vročih dneh pa je uspešnost omejena na večernji skok, ki lahko traja samo uro ali celo manj.

Ribiška družina Idrija priporoča ribolov na način “ujemi in spusti”.

 


 

Šarenka – kalifornijska postrv – mavrična postrv

Konec 19. stoletja so šarenko, kalifornijsko postrv, prinesli tudi v naše vode. Danes je šarenka splošno razširjena vsta v Evropi in tudi pri nas. Značilost za šarenke je, da lahko živijo tudi v bolj umazani in topli vodi. V dolžino zraste tudi do 60 cm. Oblika glave in trupa nekoliko spominjata na potočno postrv. Barva telesa se do neke mere prilagaja okolju in je lahko temnejša ali pa zelo svetla. Hrbet je temnejši, sivo do rjavo zelenkast, boki svetlejši, terebuh pa svetlo siv do belkast. Vzdolž pobočnice poteka od glave do repa rdeča proga, ki postane ob drsti izrazitejša. Po vsem trupu in plavutih ima černe pege.

Spolno dozori v drugem do tretjem letu starosti. V naravi se drsti od februarja do aprila, v ribogojnicah pa že v decembru ali celo prej. Samica odloži 1600 – 2000 iker na kilogram telesne teže.

Prehranjuje se tako kot ostale postrvi, z vodnimi nevretenčarji, žuželkami, ki letajo na vodo in z večjimi ali manjšimi ribami. Pri nas naseljuje iste vode kot potočna postrv.  Za populacijo skrbimo ribiči, saj jo vlagamo v ribolovne vode. Zaradi hitre rasti jo gojijo v ribogojnicah širom Slovenije. Za športni ribolov je primerna zalasti zato, ker je požrešna in prijema ob vsakem delu dneva, ni izbirčna za vabo in zapeta nudi močan odpor.

Ribiška družina Idrija priporoča ribolov na način “ujemi in spusti”