Zgodovina ribolova v dolini Idrijce


Medtem, ko si ribe čez zimo lahko oddahnejo od naših muh, je ta čas za ribiča odlična priložnost, da ponovno napolni svoje škatle z novimi muhami in se nauči kaj novega, ter tako vsaj malo pomiri svoj ribiški duh do aprila. S tem namenom smo za vas pripravili serijo kratkih člankov o zgodovini ribolova v dolini reke Idrijce.

O1-1

V naših krajih lahko sledimo najstarejšim omembam ribolova globoko v stoletja srednjega veka. Znano je, da je območje doline Idrijce v 14. stoletju spadalo v okvir Tolminskega gospostva in pod vrhovno pristojnost Oglejskega patriarhata. Med pravice oglejskega patriarha je spadal tudi ribolov, ki je bil v tistih časih podobno kot lov privilegij svetne in cerkvene fevdalne gosposke. Patriarh je imel ob vseh rekah, tudi ob Idrijci in njenih pritokih, nastavljene svoje ribiče, za katere so bili dolžni poskrbeti tamkaj živeči podložni kmetje. Podložniki so morali gospodovim ribičem postreči s hrano in pijačo, po potrebi pa jim nuditi celo prenočišče.

Sčasoma se je ta prvotna naturalna dajatev spreminjala v denarno obveznost, ki se je poravnavala enkrat na leto in je bila zapisana v urbar med druge davščine in služnosti. Urbarialni zapisi jo v 14. stoletju omenjajo kot “denar za kruh ribičev”. Tako je na primer urbar čedajske plemiške rodbine Longo (Johannes Longo je bil gastald v Tolminu) že leta 1300 predpisoval kmetoma Martinu v Cerknem in Dominiku v Policah tudi obveznost “en denar za kruh ribičev”.
O1-2

Še zgovornejši je v tem pogledu znani Tolminski urbar iz leta 1377, ki je dajatev “namesto kruha ribičem” nalagal kar osemnajstim kmetijam tedanje cerkljanske “dekanije”, seveda tistim, ki so segale na območja ribolovnih voda. Za primer omenimo kmetijo v Selcah, ki je morala za omenjeni ribolovni davek odriniti 1 denar, vrednost vseh davščin, ki so letno bremenile kmetijo, pa je znašala 53 denarjev ali pol marke (“denar” in “marka” – tedanja valuta).