Dr. Franjo Kordiš je v že omenjeni knjigi leta 1986 v osnovnih obrisih nakazal temeljno področje udejstvovanja idrijskih ribičev, to je skrb za vzgojo ribjega zaroda. Zapisal je: “Kmalu po drugi svetovni vojni so idrijski ribiči uredili ribogojnico na Tomu in začeli v njej gojiti ribe. Leta 1956 pa so jo opustili, ker so tedaj že dokončali novo na kraju, kjer je stal stari mlin v Zaspani grapi. Zgradili so jo z odškodnino, ki jo je Rudnik živega srebra plačal za pomor rib v Idrijci. V začetku so gojili le potočno postrv, po letu 1961 tudi ameriško (šarenko), po letu 1972 pa še lipane.
Nekatere potoke so določili samo za gojenje rib. Taki gojitveni potoki so Zala, Šihtenpoh, Rošpova grapa in zgornji del Kanomljice. Vzgoja rib je nekoč potekala tako, da so mlad zarod iz ribogojnice spustili v gojitvene potoke, ko so ribe zrasle do velikosti 5 – 11 cm, pa so jih polovili in spustili v ribolovne vode. Zdaj vzgajajo v gojitvenih potokih dveletne mladice in te spuščajo v ribolovne vode.” Vzgojo ribjega zaroda v času Ribarske zadruge (1947 – 1953) smo na kratko že omenjali. Sledilo je usodno leto 1954 z vodno ujmo in uničenjem rib v Idrijci od topilnice navzdol. Ribiško društvo je v letu 1955 imelo največ dela z uničenim revirjem v spodnjem delu Idrijce, kamor je vložilo 150.000 postrvjega zaroda in 4.200 odraslih postrvi iz lastnih virov.
Ribiška zveza je prispevala 100.000 kosov lipanskega zaroda. Uspehi so se kmalu pokazali in škoda je bila v naslednjih letih postopoma odpravljena. Revir je bil leta 1955 očiščen klenov, katerih je bilo odstranjenih kar 450 kg. Leta 1956 so formirali celo 4 podvodne ekipe, ki so preganjaleklene. Društvo je bilo leta 1955 v tesnih stikih z ribogojnico v Kobaridu, kateri je prispevalo mnogo iker postrvi iz idrijskih voda. Lastno vališče je leta 1955 vzgajalo samo za domače potrebe.
Ribiški dom v Kanomlji postaja priljubljeno shajališče članov družine in njihovih najbližjih.
Leta 1956 je Ribiško društvo Idrija z ureditvijo novega vališča postavilo gospodarjenje na dolgoročne osnove. Da je takratno vodstvo pravilno ukrepalo, povedo že podatki o odlovu rib, saj so jih že do 1958 nalovili kar 700 do 900 kg letno. K odločnemu ukrepanju je ribiče prisilila prav katastrofa leta 1954.
Ko so rešili z rudnikom vprašanje odškodnine, so se pogumno odločili, da zgradijo v Idriji novo ribjo valilnico. V ta namen so izbrali potok v Zaspani grapi, ki je po analizi pokazal, da ima najboljšo vodo za ribji zarod. Ribiško društvo je odkupilo stari mlin v Zaspani grapi in ga začelo preurejati. Dela so uspešno potekala in bila dokončana v rekordnem času, že pred koncem leta 1956. Tako je Idrija pridobila svojevrstno stavbo, ki je imela v pritličju vse potrebne priprave za smukanje rib in gojitev iker, v prvem nadstropju pa čedno stanovanje za ribogojca in društveno sobo. Pred stavbo so bili trije manjši bazeni, kjer so začasno hranili nalovljene ribe. Zmogljivost ribje valilnice je bila preračunana na 500.000 iker letno, z nekaterimi dopolnitvami pa je bilo predvideno povečanje kapacitete tudi na milijon iker letno. Tako so na primer leta 1961 pridobili okrog 700.000 iker. Investicijski del gradnje leta 1956 je znašal okoli 4 milijone dinarjev, vendar je treba k tej vsoti prišteti še precejšnjo vrednost, ki je bila ustvarjena s prostovoljnim delom članov. Ribjo valilnico v Zaspani grapi so slovesno otvorili 1. decembra 1956. Predsednik društva Ljubo Kolakovič je orisal pomen novega objekta, tajnik Janez Mauser pa je poročal o gradnji in nakazal bodočo vlogo ribogojnice. V času otvoritve je bilo v valilnicah že okoli 150.000 iker, iz katerih so se nato kmalu izlegle prve mladice, ki so bile spuščene v vode in jih zopet oplodile. Poudariti velja, da je društvo leta 1956 za ribji zarod potrošilo nad 426.000 dinarjev.
Ribiči so imeli leta 1957 v svoji upravi 50 ha voda, od katerih pa je bilo leta 1956 v spodnjem toku Idrijce uničenih kar 40 hektarjev. Ta revir se je naglo popravljal in bil leta 1958 zopet odprt za ribolov. V začetku leta 1957 so imeli v novi valilnici že 200.000 iker, 150.000 pa je bilo pripravljenih za osmukanje. Prve ribice so “že dobivale očke” in bile kmalu godne za življenje v prostih vodah. Načrt za leto 1957 je predvidel izvalitev 250.000 postrvi in 100.000 lipanov ter vzgojitev 5.000 mladic.