Bistra reka Idrijca s številnimi pritoki ustvarja ugodne naravne pogoje za življenje rib, zato ima ribolov na Idrijskem in Cerkljanskem dolgoletne in bogate tradicije. Najstarejše podatke o ribolovu v naših krajih najdemo v srednjeveških urbarjih okrog leta 1300, prva zapisana ribolovna pravila pa je uzakonil rudarski red za idrijski živosrebrov rudnik že leta 1580.
Več stoletij je bil ribolov privilegij fevdalne, v Idriji zlasti rudniške gosposke, od sredine 19. stoletja do 2. svetovne vojne pa je spadal pod pristojnost gozdne uprave. Pogoste škode so ribjemu življu povzročale posledice obratovanja rudnika, plavljenja lesa in hude povodnji, zato so v skrbi za reprodukcijo zaroda že pred 1. svetovno vojno uredili prve ribogojnice. Takrat so letno nalovili okrog 500 kg rib.
Po 2. svetovni vojni so v Idriji leta 1947 ustanovili prvo ribiško organizacijo, ki je štela v začetku 49 članov. Ker je postajal sčasoma ribolov vse bolj priljubljen, se je v naslednjih desetletjih število članstva na Idrijskem in Cerkljanskem povzpelo nad 400, pritegnili pa so tudi okrog 70 mladincev. Ribiška družina Idrija, ki ob 50-letnem jubileju združuje 2 % vseh slovenskih ribičev, se nedvomno uvršča med najuspešnejša ribiška združenja v državi.
Temeljna dejavnost idrijskih ribičev je stalna skrb za velikopotezno in načrtno vzgojo in vzrejo ribjega zaroda ter vsakoletno poribljanje vodotokov. Prvo ribogojnico so uredili v Idriji kmalu po 2. svetovni vojni, leta 1956 pa novo in večjo s kapaciteto nad pol milijona iker letno. V letih 1986 -1992 so zgradili sodoben ribogojni kompleks z gojitvenimi bazeni, valilnico in večnamen skim ribiškim domom v Srednji Kanomlji nad Spodnjo Idrijo. Letno lahko pridobivajo milijon iker, vzgajajo obilni ribji zarod in ga vlagajo v zaščitene gojitvene potoke, mladice ustreznih velikosti pa spuščajo v ribolovne vode. Gojijo predvsem potočno postrv, ameriško postrv – šarenko, lipana in v zadnjem času vse bolj tudi plemenito soško postrv kot avtohtono ribjo vrsto jadranskega porečja. Skupni odlov rib se v rekordnih letih dvigne nad 20.000 kosov v teži blizu 8.000 kg.
Ribolov v idrijskih vodah omogoča pristno doživljanje neokrnjene narave, zdravo preživljanje prostega časa, oddih in sprostitev. Zato ni vabljiv samo za društvene člane, ampak iz leta v leto vse bolj tudi za domače in tuje turiste, ki prihajajo zlasti iz sosednjih držav. Ribiška družina proda gostom iz tujine okrog 1500 ribjih dovolilnic letno.
Ribiči se nenehno vkjučujejo v prizadevanja, da bi ohranili čudovito prirodno okolje v slikoviti pokrajini, kjer se srečujeta predalpski in kraški svet. Borijo se proti malomarnemu odmetavanju odpadkov in onesnaževanju voda, organizirajo redna čiščenja rečnih obrežij in prebujajo ekološko zavest. Tudi po njihovi zaslugi je ta del Slovenije, znan po bogastvu naravne in kulturne dediščine, vse bolj privlačen za številne obiskovalce iz domovine in evropskih dežel.
Ribolov je bil nedvomno pomemben in priljubljen že v davni preteklosti. V naših krajih lahko sledimo najstarejšim omembam ribolova globoko v stoletja srednjega veka. Znano je, da je območje doline Idrijce v 14. stoletju spadalo v okvir Tolminskega gospostva in pod vrhovno pristojnost Oglejskega patriarhata. Med pravice oglejskega patriarha je spadal tudi ribolov, ki je bil v tistih časih podobno kot lov privilegij svetne in cerkvene fevdalne gosposke. Patriarh je imel ob vseh rekah, tudi ob Idrijci in njenih pritokih, nastavljene svoje ribiče, za katere so bili dolžni poskrbeti tamkaj živeči podložni kmetje. Podložniki so morali gospodovim ribičem postreči s hrano in pijačo, po potrebi pa jim nuditi celo prenočišče. Sčasoma se je ta prvotna naturalna dajatev spreminjala v denarno obveznost, ki se je poravnavala enkrat na leto in je bila zapisana v urbar med druge davščine in služnosti. Urbarialni zapisi jo v 14. stoletju omenjajo kot “denar za kruh ribičev”. Tako je na primer urbar čedajske plemiške rodbine Longo (Johannes Longo je bil gastald v Tolminu) že leta 1300 predpisoval kmetoma Martinu v Cerknem in Dominiku v Policah tudi obveznost “en denar za kruh ribičev”. Še zgovornejši je v tem pogledu znani Tolminski urbar iz leta 1377, ki je dajatev “namesto kruha ribičem” nalagal kar osemnajstim kmetijam tedanje cerkljanske “dekanije”, seveda tistim, ki so segale na območja ribolovnih voda. Za primer omenimo kmetijo v Selcah, ki je morala za omenjeni ribolovni davek odriniti 1 denar, vrednost vseh davščin, ki so letno bremenile kmetijo, pa je znašala 53 denarjev ali pol marke (“denar” in “marka” – tedanja valuta).
Prvi podatki o ribolovu na Idrijskem so stari domala toliko, kot prvi dokumenti o Idriji in živosrebrovem rudniku. Do njih se je dokopala najboljša poznavalka najstarejše idrijske zgodovine dr. Marija Verbič v svoji disertaciji Idrijski rudnik do konca 16. stoletja (Ljubljana, 1965). Dr. Verbičeva je temeljito raziskala in interpretirala pisne vire iz konca 15. stoletja, ki so ohranjeni v Čedadu in Benetkah. Med drugim je ugotovila, da je Svet desetih v Benetkah že leta 1493 dovolil “nemški” rudarski družbi (Kacijan Anderlein) lov okrog rudarske naselbine in ribolov v Idrijci. To pravico so si sicer lastili tolminski konsorti (grofje) kot zemljiški gospodje na idrijskih tleh.
Domnevamo lahko, da sta bila ribolov in lov v 16. stoletju, ko so v Idriji gospodarile družbe rudarskih podjetnikov, dokaj neurejena, saj pristojnosti med rudnikom, tolminskim gospostvom in deželnim knezom niso bile jasno razmejene. Najbrž je največ odlovil tisti, ki je bil hitrejši in iznajdljivejši, vsekakor pa je cvetel krivolov vseh vrst. Do spremembe je prišlo šele po podržavljenju rudnika leta 1575, ko se je oblast odločila vpeljati nekaj redu tudi na tem področju. Leta 1580 je bil izdan znameniti Karolinški rudarski red za idrijski rudnik, ki je uzakonil celovito in radikalno reorganizacijo podjetja. S tem vladarjevim kodeksom so poskušali urediti tudi ribolov v Idrijci in njenih pritokih, saj je bilo zaradi prevelikega in nenadzorovanega ulova v teh vodah vse manj rib.
Rudarski red iz leta 1580 je vseboval določila o ribolovu in lovu v 18. členu, ki se je glasil takole: “Potem, ko smo izvedeli, da je z ribolovom v Idriji nastopila takšna škodljiva razvada, da vsak ribari brez razlike, kot se mu zdi, kar pa ne moremo več dopustiti, hočemo naše ribolovno vodovje v Idriji od Divjega jezera za izvirom studenca pa doli do mostu pod cerkvijo naše ljube Gospe (mišljena je farna cerkev v Spodnji Idriji) odslej tako prepovedati in pod kaznijo zabraniti, da namreč naš upravitelj za ta ribolovni kraj pridno skrbi in da na njem razen za svoje potrebe nikomur ne dovoli ribariti. Če se pa kdo od delavcev, bodisi da je eden ali več, le drzne na tem kraju ribariti, ter se jih pri tem poslu zaloti, ali se izve, da so to delali, bo vsak za takšen prestopek kaznovan z zaporom.
Vendar pa smejo uslužbenci rudnika (uradniki) na omenjenih prepovedanih vodah enkrat tedensko ribariti za svoje potrebe, toda vselej samo s trnkom. Drugi prebivalci Idrije kot podložniki, delavci in rudarji smejo prosto ribariti samo na potokih, ki od vseh koncev tečejo v Idrijo, se pravi na Idrijci (nad Divjim jezerom), Zali, Ljubevščici in na potoku, na katerem stoji “kamšt” (mišljena je bila Nikova, iz katere je bila speljana voda na kolo, s katerim so dvigali rudo iz Ahacijevega jaška) ter na Kanomljici. Iz omenjene pravice je izvzet čas drstenja, nikoli pa se ne sme zaradi ribarjenja zanemarjati dela in šihtov. Prav tako je prepovedano loviti in streljati jelenjad v naših idrijskih gozdovih in lesovju (razen našega upravitelja, ki mu je kot izvrševalcu naših legalnih pravic že po stari navadi dovoljeno, da sme po pametni razsodnosti streljati divjad), na kar naj naš gozdarski mojster dobro pazi in kršitelje prijavi našemu upravitelju, ki jih bo kaznoval po velikosti njihovega prestopka.” Navedena pravila, nad katerimi je bedela rudniška direkcija, so ostajala v veljavi vse do sredine 19. stoletja, ko sta prešla lov in ribolov pod pristojnost gozdarskih ustanov. Med domoznanci, ki so v 17. stoletju opisovali Idrijo, zavzema prvo mesto naš Valvasor.
Znameniti polihistor ni mogel mimo Idrijce in življenja v njej ter je leta 1689 zapisal: “Yderscheza (Idrijca) privre iz gorovja nad Idrijo in hiti v Sočo, ki jo sprejme vase. Ima raznovrstne ribe in še posebno dosti izvrstnih ter okusnih jegulj.” Zanimiva pričevanja o ribjem bogastvu idrijskih voda v preteklosti so nam zapustili nekateri pisci in potopisci, ki so v minulih stoletjih radi obiskovali naše kraje. V tem pogledu je na primer zgovorno poročilo Johanna Georga Keysslerja (1693 – 1743), ki je v svojem opisu idrijskega rudnika (79. pismo, 8. junij 1730, na Vrhniki) naklonil laskave besede naši postrvi. V pismu, ki so ga objavili Idrijski razgledi (1996/2), je sporočal: “Poleg ugodnosti vodnega transporta ima ta mala reka (Idrijca) tudi ogromno rib. Med njimi so krasne postrvi, ki tehtajo vsaka od dest do dvanajst funtov in ohranjajo plemeniti okus te ribe, čeprav je dno reke, v kateri živijo, popolnoma pokrito z živosrebrovo rudo.” Popotnik Keyssler se je tako mimogrede dotaknil škode, ki jo je idrijski rudnik v vseh obdobjih svojega obratovnja povzročal naravnemu okolju, vodnemu življu pa še posebej. Škoda je bila konstantna, ob izjemnih dogodkih v jami in žgalnici ali ob hujših vremenskih neprilikah (povodnji) pa je lahko prerasla v pravcate katastrofe. Pokojni zdravnik in zgodovinar dr. Jože Pfeifer je v svoji knjigi Zgodovina idrijskega zdravstva (Idrija, 1989) navedel eno najhujših ekoloških nesreč, ki je prizadela življenje v Idrijci v začetku 19. stoletja. V marcu leta 1803 se je v velikem delu jame razbesnel silovit podzemni požar, ki je rudniku prizadejal grozljivo opustošenje, saj ognja dva meseca niso uspeli ukrotiti. Sredi maja so v jamo napeljali vodo iz Rak, saj žal boljše rešitve ni bilo. Po pogasitvi požara je bilo seveda treba iz potopljenega rudnika vodo spet izčrpati in tako so dnevno iz Barbarinega jaška dvigali tudi do 4000 hektolitrov umazane in zastrupljene tekoče brozge.
Zgodovinar Peter Hitzinger je zapisal, da je bila voda, ki so jo po požaru črpali iz jame, polna žvepla in rumeno obarvana. Spuščali so jo naravnost v Idrijco, zato so po reki daleč po toku navzdol poginile vse ribe. Več stoletij je življu v Idrijci in pritokih prinašal hude nevšečnosti še velikopotezni vodni transport lesa od Klavž do Grabelj. Na ta problem je opozoril že nekdanji gozdarski inženir in publicist Stanislav Mazi, ki se je v letih po drugi svetovni vojni udejstvoval tudi kot ribiški “strokovnjak” pri idrijski Ribarski zadrugi. V svoji zajetni in tehtni študiji Klavže nad Idrijo (Ljubljana, 1955) je med drugim zapisal: “Ne smemo prezreti škode, ki jo je povzročalo plavljenje lesa ribjemu zarodu in ribištvu sploh, saj je vsako plavljenje uničilo večji del ribjega zaroda in tudi dobršen del odraslih rib. Prav zaradi tega je gozdna uprava uredila lastno ribogojnico in letno vlagala postrvji zarod v vse vode, kjer je plavila.
Seveda spričo tedanjega ribolova škoda ni prišla do izraza in zaradi tega tudi nimamo o njej nobenih cenitev.”Nekaj sočnih utrinkov o zakonitem in ilegalnem ribolovu v preteklosti je v Idrijskih razgledih (Zbornik, 1985) priobčil domoznanec Stanko Majnik v prispevku O lovu nekoč.
Majnik pravi: “Daleč nazaj sega tudi ribolov oziroma divji ribolov; marsikoga so zamikale ribe v rekah in potokih in si je na ta ali oni način, čeprav ni bilo dovoljeno oziroma ni imel te pravice, ulovil ribo ali več in tako obogatil dnevni obrok hrane. Zlasti postrvi so znane po svojem dobrem okusu, bile so celo na jedilnem listu dunajskega dvora. Pripoveduje se, da je idrijska gozdna uprava nekajkrat poslala idrijske postrvi na Dunaj. Leseno posodo dolge in podolgovate oblike (limpa) so napolnili z vodo in ribami in jo z vozom odpeljali do železniške postaje v Logatec, od tam naprej do Dunaja pa z vlakom. Gozdna uprava se je včasih ukvarjala tudi z gojenjem rib; v Slanicah pod Hlevišami je zgradila velike ribnike, njihove ostanke pa je mogoče še videti. Za nedovoljen ulov rib so “fišfongarji” zahajali v odročne vode Kanomljice, Nikove, Zale in Ljubevščice. Nekateri prekaljeni in prebrisani domačini pa so to počeli kar na Idrijci blizu mesta. Tudi lovljenje rib z roko pod rečnimi kamni ni bilo nič nenavadnega, seveda v bolj skritih delih reke.
“Ribiču” je ta način prinašal veliko zadoščenje, kot ves divji lov pa je tudi ta v nasprotju z etiko ribolova. Nekoč so delale precejšnjo škodo ribjemu zarodu vidre, zato so jih preganjali ter končno iztrebili.” Vprašanj, povezanih z nekdanjim ribolovom, se je v krajšem poglavju svoje knjige Idrijski gozdovi skozi stoletja (Idrija, 1986) dotaknil tudi gozdarski strokovnjak dr. Franjo Kordiš. Poudaril je, da sta bila ribolov in lov v preteklosti, zlasti od srede 19. stoletja naprej, v pristojnosti gozdarskih ustanov. O tem govore nekateri dokumenti iz leta 1879 in vrsta listin iz poznejših časov. To pristojnost so gozdne uprave ohranjale celo stoletje, vse do leta 1945.
V Idrijci in njenih pritokih so opravljali ribolovno dejavnost vse do sotočja Idrijce in Kanomljice na Poklonu pod Spodnjo Idrijo. Gojili so soško postrv, potočno zlatovščico, pozneje pa tudi potočno postrv. Postrv in lipan sta avtohtoni ribi, prinesena pa je šarenka. Mladi zarod iz idrijske ribogojnice so prenašali v ribnike, v katerih so gojili mladice. Tak ribnik so v letih 1905 in 1906 uredili v Majnšku. Opustili so ga leta 1909, ko so odprli novega v Slanicah. O ulovu rib iz gozdnogospodarskih načrtov ne zvemo veliko. Znano je le, da so v letih od 1900 do 1908 nalovili 4674 kg rib ali povprečno po 519 kg na leto. Precej zanimivih podatkov o ribolovu in gojitvi rib na Idrijskem pred 1. svetovno vojno je prinašal avstrijski Učbenik gozdarstva (Lehrbuch der Forstwirtschaft), na katerega je v 6. številki Ribiča leta 1976 opozoril Dušan Kafol. Pisec je poudaril, da je bil v stari Avstriji v programu študija gozdarstva (poleg gozdarskih predmetov in lova) vključen tudi ribolov oziroma ribištvo kot posebna gospodarska veja. Omenjeni učbenik je obravnaval stanje na Idrijskem med leti 1877 in 1912. Ribiški revir Idrijce (na področju takratne Kranjske, brez Primorske) naj bi skupaj z pritoki obsegal 49 km tekočih voda s površino nad 85 hektarjev. Vendar je bila menda za uspešno gospodarjenje primerna le tretjina te površine. Zaradi svojih lastnosti gorske vode je bila Idrijca označena kot izrazit postrvji revir. Takratni lastnik Idrijce – Gozdna uprava v Idriji – je vodila gospodarske zapiske tudi za ribištvo: od leta 1877 do 1905 samo za odlov v kilogramih, od leta 1906 dalje pa tudi v kosih. Za ilustracijo nekaj številk: leta 1877 – 87 kg rib, leta 1879 – 107 kg rib, leta 1881 –170 kg rib, leta 1885 – 335 kg rib, leta 1891 –390 kg rib, leta 1894 – 478 kg rib, leta 1900 – 496 kg rib, leta 1904 – 521 kg rib, leta 1907 – 2410 kosov in 697 kg rib ter leta 1912 nekaj manj – 1926 kosov in 484 kg rib.
Dušan Kafol je iz nekdajnega avstrijskega gozdarskega učbenika povzel tudi naslednje ugotovitve o idrijski ribogojnici pred 1. svetovno vojno:
“V isti knjigi omenja avtor, med drugim, ribogojne naprave ob Malenskem potoku pri Idriji. Navaja, da so zgrajene na zemljišču z močnim padcem, v kombinaciji vzrejnih ribnikov in jarkov, ki so povezani tako, da si vloženi postrvji zarod lahko prosto poišče svoj življenjski prostor. Zajezitev Malenskega potoka je bila narejena iz dveh brun, zasidranih v bregova ter pritrjenih na obeh straneh s suhim zidom in piloti. Od tu je bila voda usmerjena v napajalno strugo, lovne grablje pa so zadrževale prod in grobo nesnago. Nekoliko nižje je bila zapornica in podaljšek struge z nameščenimi grobimi skalami, ki naj bi zadrževale nadaljnjo morebitno nesnago, preden priteče voda v prodni čistilec.Vzrejni jarki med ribniki so bili večkrat pregrajeni z deskami, kar je ustvarjalo majhne tolmune. Površina ribnikov je znašala 290 m2, površina približno 60 cm širokih jarkov pa 280 m2. Celotni objekt je imel torej 570 m2 vodne površine in je dajal – ob ekstenzivni vzreji cca. 4000 kosov vloženega postrvjega zaroda cca. 1500 enoletnih mladic ali 37,5% vzrejnega uspeha. Vendar je bilo vloženo na 1m2 vzrejne vodne površine le 7 kosov zaroda. “Kot zanimivost naj dodamo, da so za potrebe ribnikov v Majnšku leta 1905 prinesli postrvi celo iz Ilidže pri Sarajevu.
O nekdanjem ribolovu na Idrijskem je precej zanimivega napisal še A. S. Pirc leta 1960 (Ribič 1960, št. 7 — 8). Iz njegovega prispevka Ribištvo v Idriji nekdaj in danes povzemamo, da se je v avstrijskih časih Gozdna uprava št. 2 ukvarjala samo z gozdarskimi posli, Gozdna uprava št. 1 pa je bedela tudi nad ribištvom v Idrijici in njenih potokih.
Nadzorstvo in administracijo je ponavadi vodil eden mlajših gozdarskih inženirjev, ki je hkrati prakticiral v upravi in poribljavanju idrijskih voda. Dolga leta je služil gozdni upravi poklicni ribič Burnik iz Spodnje Idrije. Lovil je za potrebe gosposkih uslužbencev rudnika in gozdne uprave, ribe pa so dobivali ob petkih tudi dekan, zdravnik, davkar in še kakšen njihov prijatelj. Za kuhinje navedenih privilegirancev je Burnik lovil ribe na trnek. Tu in tam se mu je pridružil kateri od gospode ali njihov gost, ki je prišel iz Dunaja, Trsta ali Ljubljane. Vsako jesen je Burnik lovil plemenke z mrežo, največ v tolmunu pod tovarniškim jezom. Tam so se zadrževale večje postrvi. Pri odlovu z mrežo so ribiču pomagali delavci gozdne uprave, na obrežju pa se je vedno nabralo mnogo radovednežev. Ujete ribe je Burnik sproti sortiral, drstnice pa so takoj prenesli v “kavter” (bazen za ribe) na Tomu pod gradom. Tam so jih tudi osmukali, ikre pa odnašali v prostore Gozdne uprave št. 1, ki je bila nasproti mestne lekarne. V majhni pritlični sobici je bilo montiranih pet valilnikov, skozi katere je tekla voda iz idrijskega vodovoda, ki je imela vedno enako temperaturo. V valilnikih so hkrati valili 50.000 do 60.000 iker. Izvaljeni zarod so vlagali delno v zgornji tok Idrijce in Belce, delno pa v dva ribnika v Slanicah sredi državnega gozda. Da bi pomnožili krmno živalstvo v Idrijci, so na primernih krajih gojili in krmili krustaceje s krvjo iz mestne klavnice, v dovodne potočke pa polagali razrezan krompir, da se je plankton obilneje zaredil. Enoletne postrvice, dolge 4 — 6 cm, so hranili v začetku s pretlačeno vranico, pozneje pa tudi z mletim mesom in največ s strtimi polži, ki so bili glavno dodatno krmilo. Gozdni delavci in drugi, ki jih je gozdna uprava zaposlovala, so imeli nalogo pobirati polže in jih oddajati skladiščniku. Enoletne mladice so potem vlagali v Belco in v zgornji tok Idrijce. Med gozdarji je bilo precej dobrih praktikov v ribogojstvu. Na nižji gozdarski šoli v Idriji je bilo ribogojstvo med obveznimi učnimi predmeti, zato so gozdarji, izšolani v Idriji, prenašali tovrstno znanje tudi v druge kraje. Poleg postrvi, ki so jih vse odlovili na trnek, je bilo v Idrijci tudi precej jegulj. Lovili so jih ob njihovi selitvi v morje. Privatnikom je bil ribolov seveda prepovedan.
Povprečna teža ujetih potočnic je bila vsaj pol kilograma. Največja soška postrv, ki so jo takrat uplenili ob izlivu Kanomlijice v Idrijco, je menda tehtala dvanajst kilogramov. V času prve svetovne vojne je bil v Postojni avstrijski armadni štab. Visoki častniki so kmalu zvedeli za postrvi v Idrijci in se z njimi krepko zalagali. Ribiško gospodarstvo je ob tem seveda propadlo. Poleg oficirjev so lovili ribe tudi lačni vojaki, največ z eksplozivi, česar jim nihče ni mogel preprečiti. S to žalostno prakso so v prvem obdobju po razpadu Avstrije nadaljevali tudi Italjani, tako da je bil ribji živelj v veliki meri uničen. Šele po nekaj letih so skušali popraviti storjeno škodo in so izdali stroge predpise za varstvo voda. Občasno so tudi poribljavali s postrvmi iz potokov in rek severne Italije. Dejstvu, da se je ribji stalež skozi najhujše čase le nekako ohranil, je mnogo prispevala majhna Nikova. Čeprav predstavlja skromen dotok Idrijce, je bila idealno naravno vališče. V Nikovi je nekoč mrgolelo zaroda in mladic, ki so imele v njej ugodne življenjske pogoje, obilje planktona in varna zavetišča.
Med prvo svetovno vojno je načrtovana ribolovna dejavnost torej stagnirala in zamrla, saj so bile ribogojnice zapuščene in uničene. Zato in zaradi divjega lova je bilo v idrijskih vodah izredno malo rib. Razmere so se izboljšale šele desetletje kasneje, ko so znova začeli vzgajati mladice. To se je zgodilo po letu 1927, ko so obnovili ribogojnico in ribnike.
Po drugi svetovni vojni ribolov ni spadal več pod pristojnost gozdne uprave. V novih razmerah in v spremenjenih oblikah je v Idriji znova zaživel leta 1947.
Prva ribiška športna organizacija v Idriji je bila ustanovljena 7. julija leta 1947. Nadela si je ime Ribarska zadruga, kot so se v tistem času poimenovale tudi podobne organizacije v drugih krajih. Idrijska Ribarska zadruga naj bi prevzela skrb za gojitev rib in ribolov v Idrijci ter vseh njenih pritokih in manjših potokih do Stopnika. Ribarska zadruga je štela 49 ustanoviteljev in naknadno vpisanih zadružnikov.
Ustanovno skupščino 7. julija 1947 je vodil znani gozdarski strokovnjak ing. Stanislav Mazi, ki se tudi v naslednjih letih večkrat omenja kot “strokovnjak” v vodstvu idrijskih ribičev. Skupščina je izvolila upravni odbor, ki je štel sedem članov. Prvo vodstvo je izgledalo takole: predsednik je postal Stanko Saksida, podpredsednik Ljubo Kolakovič, tajnik Peter Blaznik, blagajnik Božidar Verbič, odborniki pa so bili še Anton Prebil, Franc Felc in Stanislav Mazi.
Poleg upravnega odbora sta bila organa “zadruge” še nadzorni odbor in skupščina.
Izmed 49 zadružnikov jih je bilo kar 37 iz Idrije, 6 iz Spodnje Idrije, 2 iz Otaleža ter po 1 iz Cerkna, Želina, Plužen in Kanomlje.
Član “zadruge” je lahko postal državljan, ki je prebival v mejah njenega okoliša, s pismeno pristopno izjavo pristal na pravila ter plačal pristopnino in zadružni delež; le-ta je znašal 500 tedanjih jugo-lir.Zadruga je imela obsežna pravila, ki so obsegala 28 členov na sedmih straneh. Pravila so urejala predvsem naslednja vprašanja: ribolovni okoliš, naloge zadruge, pravice in dolžnosti članov, sredstva zadruge, organi zadruge, poslovanje in drugo.
Okoliš zadruge je zajemal vse vode v tedanjem okraju Idrija. Zaščiteni revir za lovljenje plemenk za umetno gojenje rib so določili od lesenega mostu pri rudniški topilnici do Kavčičevega jezu na Idrijci. Ribolov je bil prepovedan od 1. oktobra do 15. marca. Prvi redni občni zbor se je vršil 25. januarja 1948 v prostorih takratnega “Mladinskega doma”. Med drugim so ugotovili, da so se v ribogojnici Na Tomu nahajali štirje valilniki, v katerih se je razvijalo 40.000 iker, ki naj bi “v kratkem postale mlade ribice”. Za leto 1948 so predvideli povečanje kapacitete ribogojnice Na Tomu na valjenje 150.000 iker in rejo 50.000 mladic. Oglejmo si še nekaj podatkov o delovanju Ribarske zadruge do leta 1953. Število zadružnikov se je leta 1949 dvignilo na 67 in leta 1951 na 71 članov, vendar je bilo športnih ribičev precej manj – leta 1949 samo 41 in leta 1951 le 37.
V sezoni 1949 – 1950 je delo zadruge izgledalo takole: izvalili so 130.000 iker lastnega izvora in vložili 110.000 kosov zaroda potočnih postrvi. Vložili so 10.000 iker v Zaspano grapo, 40.000 iker v Ljubevščico in 60.000 iker v Belco. V letu 1949 so nalovili 541 kg potočnih postrvi in 161 kg lipanov v skupni vrednosti nad 63.000 takratnih dinarjev. Leta 1950 so ulov povečali na 603 kg potočnih postrvi in kar 304 kg lipanov. Sestav ribiškega vodstva se je iz leta v leto precej spreminjal. Upravni odbor je leta 1950 štel 8 članov: Predsednik je bil Josip Kenda, podpredsednik Srečko Novak, tajnik Peter Blaznik, blagajnik Stanko Kobal, med odborniki pa je bil Ljubo Kolakovič poimenovan kot “strokovnjak”. Leta 1952 je postal predsednik Jože Kržišnik, tajnik Karel Šebenik, blagajnik Anton Jereb in gospodar vode Ludvik Vončina.
Ribarska zadruga je v dotedanji obliki prenehala delovati leta 1953, njen naslednik pa je postalo športno “Ribiško društvo”. Leta 1954 so delokrog društva skrčili do občinskih meja. Končno je Ribiško društvo leta 1958 dobilo ime “Ribiška družina Idrija”. To lepo ime nosi še danes. O uspešnem delu društvenih članov do leta 1958, ko so letno nalovili že 700 do 900 kg rib, bo govora v naslednjih poglavjih.
Dolgoletni društveni tajnik in častni član Ribiške družine Idrija Ivan Bevk je leta 1988 v Ribiču zapisal: “Idrijca s svojimi pritoki Belco, Kanomljico in Cerknico sodi med najlepše in najbolj čiste reke na Slovenskem. Krasijo jo številni slapovi, živožuboreči slapasti pretoki, bistri tolmuni, lepa prodišča, aluvialne ravnice, rečne terase in drugo. Svojo pot si utira po številnih lepih soteskah, ki so ponekod v zgornjem toku tudi divje prepadne. Bogata je z ribami, predvsem s potočno postrvijo, amerikanko in lipanom.
Tu je znamenito Divje jezero, težko prehodna soteska Kramaršca, ob reki so številni spomeniki kulturne dediščine kot npr. Klavže itd. Idrijca pa se ponaša tudi z več kot štiristo let starimi ribolovnimi pravili, ki so bila sicer skromno zapisana v Karolinškem rudarskem redu za idrijski rudnik iz 1580. leta.” Žal lahko preberemo v nadaljevanju istega članka tudi naslednje ugotovitve: “Dejstvo je, da je v preteklosti skoraj vsako leto prihajalo do večjega ali manjšega onesnaževanja idrijskih voda in pomorov rib. Poleg tega je bilo vedno več tudi gradbenih posegov na naših vodotokih, od marsikdaj vprašljivih ali celo nepotrebnih regulacij do pretirane gradnje malih hidroelektrarn, kjer niso spoštovali zahtev in pogojev ribičev. Prav zato je bila vedno aktualna zahteva po poostritvi nadzora, tako ribiške družine kot tudi pristojne inšpekcijske službe. To je bilo toliko bolj pomembno, ker so bile novogradnje večinoma locirane na ribiških gojitvenih potokih.” Idrijske ribolovne vode so bile resda vsa leta po lestvici čistoče razvrščene v prvo ali drugo kategorijo, vendar sta bila njihova čistost in živelj v njih pogosto ogrožena. Težave so povzročale razne odplake in občasna onesnaževanja. Več stoletij je bil glavni onesnaževalec živosrebrov rudnik, zato je razumljivo, da so se razmere v Idrijci izboljšale po prenehanju proizvodnje strupene tekoče kovine. Zlasti topilnica je z odlaganjem prežganih ostankov rude v Idrijco dolga leta povzročala veliko škodo. Seveda so marsikdaj negativno vplivala na razmere v vodotokih tudi druga idrijska podjetja in radikalni strojni gradbeni posegi, na Cerkljanskem pa je prirodno okolje spreminjalo obratovanje tovarne ETA.
Ribiška družina Idrija se je vedno zavedala, da je njena dejavnost pomembna za celotno družbeno skupnost. Dr. Franjo Kordiš je leta 1986 v svoji knjigi upravičeno zapisal: “Danes se ribiška družina posveča tudi preprečevanju onesnaževanja voda in skrbi za snago rečnih in potočnih obrežij.” Ribiči so se vselej med prvimi vključevali v naravovarstvena prizadevanja in se z lastnimi zgledi trudili dvigati stopnjo ekološke zavesti in kulture v družbi. Leta in leta so bili prisiljeni izterjevati odškodnine od povzročiteljev škode, da so lahko obnavljali in razvijali življenje v naših vodah. Oglejmo si vsaj nekaj fragmentov iz bogate kronike prizadevanj za čiste vode in zdrav ribji živelj.
Znano je, da se je leta 1954 pripetila velika ekološka katastrofa. V dneh 21. in 22. septembra je huda povodenj odnesla izpod rudniške žgalnice velike količine prežgane rude, ki je skupaj z drugimi odpadki pomorila praktično vse ribe in druga živa bitja v Idrijci. Strokovna komisija pri Ribiški zvezi Slovenije je 5. decembra 1954 podala ocenitev škode na ribah v Idrijci in sicer na osnovi podatkov ribiških društev iz Idrije in Tolmina. Celotna škoda (ribe, mladice, ikre in drugo) je znašala skoraj 15,5 milijonov takratnih dinarjev. Idrijski ribiči so v naslednjih sezonah z velikimi napori odpravljali nastale posledice. Društvo se je pogajalo z rudnikom za pomoč pri obnovi uničenega revirja in uspelo pridobiti 8 milijonov dinarjev odškodnine. Tako je bilo zagotovljeno urejanje nove ribje valilnice v Zaspani grapi v Idriji.
Skozi vsa leta se v arhivu ribiške družine pojavljajo zabeležke o povzročiteljih škode v idrijskih vodah. Tako se na primer leta 1971 znova omenja rudnik (topilnica), ob njem pa še Simplex, gradbenike, spuščanje cementa v Idrijco in razdiralno delo buldožerjev pri Kobili. Ribiški arhiv dokumentira tudi nenehna prizadevanja ribičev, da bi izterjali ustrezne upravičene odškodnine. Le-te so na primer leta 1983 poravnali Kolektor, IMP, KZ Idrija, Iskra Sp.Idrija, Slovenijales, AP Idrija, Zidgrad in ETA Cerkno. Pogosto je prihajalo, največkrat proti koncu zime, do poginov rib v Idrijci. V času drstenja in ob nizkem vodostanju reke je imelo onesnaževanje voda najočitnejše posledice. Leta 1981 so pobrali v Idrijci kar 427 mrtvih postrvi. Ribiči so vseskozi močno pogrešali čistilno napravo, ki bi lahko pozitivno vplivala na živelj v Idrijci. Zato pa so bile toliko pomembnejše, koristne in vzgojne vsakoletne množične očiščevalne akcije. Obrežja Idrijce in pritokov so redno vsako sezono čistili predvsem v aprilu, po potrebi tudi večkrat. Leta 1981 je menda tovrstna akcija odlično uspela. Podobno spomladi 1983, ko je bilo obrežje reke še posebno onesnaženo, saj so jesenski nalivi na veliko odnašali odpadke s smetišč v Idriji. Ker se je leta 1984 precej ribičev delu izognilo, so leta 1985 sklenili, da mora vsak član družine sodelovati pri čiščenju vsaj štiri ure.
Velika škoda na ribjem in ostalem vodnem življu je nastala ob regulaciji reke Idrijce skozi mesto. Posledice posega v strugo niso uničile samo rezervata za plemenski fond potočne postrvi, ampak so prizadele živelj po dolini vse do Travnika. Zavod za ribištvo Ljubljana je konec leta 1986 ocenil skupno škodo na 49.417.000 dinarjev. Leta 1986 je prišlo še do pogina rib v gojitvenem potoku Ljubevščica in sicer zaradi onesnaževanja z gnojnico s prašičje farme v Ljubevču. Površina uničenega vodotoka je znašala skoraj pol hektarja, pobrali pa so kar 522 mrtvih mladic. Ni bilo torej naključje, da je ribiška družina prav leta 1986 pohitela s pripravami za gradnjo nove ribogojnice v Kanomlji.
Skrb za prirodno okolje je ostala aktualna tudi v zadnjih letih. Na pogovoru o turizmu in ribištvu v maju 1992 so ribiči znova izpostavili problematiko onesnažene in s kisikom vse bolj skromne Idrijce. Poudarjeno je bilo, da “bi se morali prej kot o turizmu pogovarjati o ekološkem stanju reke. Le-to ogrožajo odplake, nedelujoče čistilne naprave in malomarno odvažanje gradbenega peska. Idrijca z vse bolj spolzkim prodom, polnim kremenčevih alg, obilico nesnage na bregovih, pogostimi pogini rib ali pa lažjimi ribami zaradi pomanjkanja planktona, pač ne more biti privlačna za nikogar.”
O nezavidljivem položaju so se obširno razpisale Primorske novice 5. marca 1993. Med ostalim je bilo zapisano: “V teh dneh je v reki med Idrijo in Stopnikom mogoče videti precejšnje število poginulih rib … V obvezno delo ribičev niso vštete ure, ki jih morajo po svoji vesti opraviti pri čiščenju zasvinjanih bregov … Tako bo po prepričanju ribičev toliko časa, dokler v občini ne bodo počistili več kot tisoč divjih odlagališč odpadkov, dokler inšpektorji ne bodo dosledneje opravljali svojega dela in dokler bodo množični onesnaževalci spodbujani s smešno nizkimi kaznimi … Ribiške družine naj bi po sprejetju novega ribiškega zakona tudi formalno dobile v upravljanje reke, s katerimi že gospodarijo. Idrijski ribiči se bojijo, da bodo dobili koncesijo nad mrtvo reko … Z letne skupščine so poslali občinski vladi opozorilno pismo in v njem navedli najnujnejše ukrepe, s katerimi naj bi preprečili umiranje življenja v Idrijci. ”Spričo povedanega je razumljivo, zakaj so bile spomladi 1993 izpeljane kar tri velike akcije čiščenja bregov Idrijce in njenih pritokov. Poleg številnih članov ribiške družine (pri drugi akciji 80) so sodelovali tudi člani lovske družine Krekovše. Po čiščenju so brežine dajale veliko prijaznejši videz, žal pa je največja nesnaga ostala skrita očem. Ostale so odplake tovarn brez čistilnih naprav. Pri tretji akciji 10. aprila so sodelovali tudi mladi člani, ki jih je bilo v družini okoli 90. Čistilne akcije so ostale (žal!) prepotrebne do danes.
Moreča zgodba o “črnih smetiščih” v zaledju vodotokov in o malomarnih podjetjih, ki v rečnih koritih povzročajo nepremišljena opustošenja, se vleče kot jara kača iz preteklosti v prihodnost. V dnevniku “Delo” je bilo 6. aprila 1995 zapisano: “Ribiči imajo vseskozi težave z onesnaževalci voda. Ekološka služba ribiške družine je nemočna zaradi nedorečene zakonodaje. Posledica tega je, da idrijski ribiški revirji še nimajo kategorizacije voda. Pri uveljavljanju pravic do odškodnine ob neprimernih posegih v vode imajo zato precej preglavic.”Pisec seveda ni mogel mimo dejstva, da Idrija še ni bila opremljena s čistilno napravo in da še dolgo ne bodo odpravljeni škodljivi vplivi živega srebra na idrijsko okolje.
O skrbi idrijskih ribičev za stanje v naših vodotokih govori tudi dejstvo, da je Zavod za ribištvo na zahtevo Ribiške družine Idrija že dvakrat izvršil inventarizacijo na več mestih po Idrijci. Potrebne stroške je obakrat krila Ribiška družina Idrija. Prva inventarizacija je bila izvedena sredi sedemdesetih let, druga pa po prenehanju obratovanja rudnika leta 1987.
Dr. Franjo Kordiš je v že omenjeni knjigi leta 1986 v osnovnih obrisih nakazal temeljno področje udejstvovanja idrijskih ribičev, to je skrb za vzgojo ribjega zaroda. Zapisal je: “Kmalu po drugi svetovni vojni so idrijski ribiči uredili ribogojnico na Tomu in začeli v njej gojiti ribe. Leta 1956 pa so jo opustili, ker so tedaj že dokončali novo na kraju, kjer je stal stari mlin v Zaspani grapi. Zgradili so jo z odškodnino, ki jo je Rudnik živega srebra plačal za pomor rib v Idrijci. V začetku so gojili le potočno postrv, po letu 1961 tudi ameriško (šarenko), po letu 1972 pa še lipane.
Nekatere potoke so določili samo za gojenje rib. Taki gojitveni potoki so Zala, Šihtenpoh, Rošpova grapa in zgornji del Kanomljice. Vzgoja rib je nekoč potekala tako, da so mlad zarod iz ribogojnice spustili v gojitvene potoke, ko so ribe zrasle do velikosti 5 – 11 cm, pa so jih polovili in spustili v ribolovne vode. Zdaj vzgajajo v gojitvenih potokih dveletne mladice in te spuščajo v ribolovne vode.” Vzgojo ribjega zaroda v času Ribarske zadruge (1947 – 1953) smo na kratko že omenjali. Sledilo je usodno leto 1954 z vodno ujmo in uničenjem rib v Idrijci od topilnice navzdol. Ribiško društvo je v letu 1955 imelo največ dela z uničenim revirjem v spodnjem delu Idrijce, kamor je vložilo 150.000 postrvjega zaroda in 4.200 odraslih postrvi iz lastnih virov.
Ribiška zveza je prispevala 100.000 kosov lipanskega zaroda. Uspehi so se kmalu pokazali in škoda je bila v naslednjih letih postopoma odpravljena. Revir je bil leta 1955 očiščen klenov, katerih je bilo odstranjenih kar 450 kg. Leta 1956 so formirali celo 4 podvodne ekipe, ki so preganjaleklene. Društvo je bilo leta 1955 v tesnih stikih z ribogojnico v Kobaridu, kateri je prispevalo mnogo iker postrvi iz idrijskih voda. Lastno vališče je leta 1955 vzgajalo samo za domače potrebe.
Ribiški dom v Kanomlji postaja priljubljeno shajališče članov družine in njihovih najbližjih.
Leta 1956 je Ribiško društvo Idrija z ureditvijo novega vališča postavilo gospodarjenje na dolgoročne osnove. Da je takratno vodstvo pravilno ukrepalo, povedo že podatki o odlovu rib, saj so jih že do 1958 nalovili kar 700 do 900 kg letno. K odločnemu ukrepanju je ribiče prisilila prav katastrofa leta 1954.
Ko so rešili z rudnikom vprašanje odškodnine, so se pogumno odločili, da zgradijo v Idriji novo ribjo valilnico. V ta namen so izbrali potok v Zaspani grapi, ki je po analizi pokazal, da ima najboljšo vodo za ribji zarod. Ribiško društvo je odkupilo stari mlin v Zaspani grapi in ga začelo preurejati. Dela so uspešno potekala in bila dokončana v rekordnem času, že pred koncem leta 1956. Tako je Idrija pridobila svojevrstno stavbo, ki je imela v pritličju vse potrebne priprave za smukanje rib in gojitev iker, v prvem nadstropju pa čedno stanovanje za ribogojca in društveno sobo. Pred stavbo so bili trije manjši bazeni, kjer so začasno hranili nalovljene ribe. Zmogljivost ribje valilnice je bila preračunana na 500.000 iker letno, z nekaterimi dopolnitvami pa je bilo predvideno povečanje kapacitete tudi na milijon iker letno. Tako so na primer leta 1961 pridobili okrog 700.000 iker. Investicijski del gradnje leta 1956 je znašal okoli 4 milijone dinarjev, vendar je treba k tej vsoti prišteti še precejšnjo vrednost, ki je bila ustvarjena s prostovoljnim delom članov. Ribjo valilnico v Zaspani grapi so slovesno otvorili 1. decembra 1956. Predsednik društva Ljubo Kolakovič je orisal pomen novega objekta, tajnik Janez Mauser pa je poročal o gradnji in nakazal bodočo vlogo ribogojnice. V času otvoritve je bilo v valilnicah že okoli 150.000 iker, iz katerih so se nato kmalu izlegle prve mladice, ki so bile spuščene v vode in jih zopet oplodile. Poudariti velja, da je društvo leta 1956 za ribji zarod potrošilo nad 426.000 dinarjev.
Ribiči so imeli leta 1957 v svoji upravi 50 ha voda, od katerih pa je bilo leta 1956 v spodnjem toku Idrijce uničenih kar 40 hektarjev. Ta revir se je naglo popravljal in bil leta 1958 zopet odprt za ribolov. V začetku leta 1957 so imeli v novi valilnici že 200.000 iker, 150.000 pa je bilo pripravljenih za osmukanje. Prve ribice so “že dobivale očke” in bile kmalu godne za življenje v prostih vodah. Načrt za leto 1957 je predvidel izvalitev 250.000 postrvi in 100.000 lipanov ter vzgojitev 5.000 mladic.
Leto 1958 je pokazalo, da je ribogojnica v letu 1957 obrodila bogate plodove. V začetku leta 1958 so imeli v njej 350.000 iker, v bazenu pa še okrog 350 samic, ki so dale nato še potrebnih 150.000 iker. Tako je bila prvič dosežena predvidena polovica milijona iker za oploditev v preteklosti prizadetih voda. Pri delu sta se zelo trudila ribogojec Tone Jereb in njegov pomočnik Franc Eržen. Tone Jereb je na občnem zboru 19. januarja 1958 opozoril še na bogato prirodno gojišče mladic v sicer umazani Nikovi. Tu je namreč mladi zarod izredno dobro uspeval in ga je bilo mogoče nato preseliti v druge vode. Tako so že leta 1957 pobrali iz Nikove skoraj 1.700 mladic. O uspešnem delu idrijskih ribičev v letu 1958 govori tudi podatek, da so ribiški družini v Renčah brezplačno odstopili kar 50.000 kosov zaroda.O delu v ribogojnici leta 1960 so Idrijski razgledi (1960, št.1) poročali takole: “Glavno skrb so ribiči posvetili delu v ribji valilnici oziroma vzreji novega ribjega zaroda. Ribja valilnica v Zaspani grapi ima zmogljivost za pol milijona iker, zato so napravili načrt za leto 1960, po katerem bi morali vložiti 400.000 postrvi in 60.000 lipanov. Jesensko deževje in pogoste povodnji pa so grozile, da naši ribiči ne bodo utegnili naloviti zadostnega števila matičnih rib za osmukanje. To je bilo še posebno pereče, ker so povodnji grozile, da bodo uničile tudi glavni del prirodnega prirastka v strugah. Ribiči so se tedaj odločili, da bodo napeli vse sile in izkoristili vsako priložnost za odlov matičnih rib.
Ta njihova požrtvovalnost je rodila največji uspeh: vložili so okoli 700 000 iker postrvi ter tako napolnili prav vse bazenčke, v katerih danes že mrgoli novega zaroda, da je veselje. Odlov lipanov pa se bo začel šele v jeseni. Ker je struga Idrijce že dovolj bogata celo v spodnjem toku, kjer je bil pred leti ribji zarod popolnoma uničen zaradi rudniških ugaskov, so se odločili, da bodo letos vložili večino ribjega zaroda v potoke, nekaj pa ga bodo lahko tudi odprodali.”
Idrijski razgledi so leta 1960 (št.4) objavili tudi prispevek Obnovitev ribjega zaroda v Zali. V članku je bilo rečeno: “Ribiči so že dalj časa opazovali degeneracijo rib v potoku Zala, kjer se ribji zarod ni mogel zadostno menjavati in oplemenjevati. Zato so se že letos lotili važne naloge: Najprej odloviti vse ribe, kar so opravili z električnim agregatom, nato pa bodo vložili v potok nov rod mladih ribic, ki jih sami vzgajajo v svoji valilnici. Delo ni lahko, ker ga morajo opraviti sistemiatično, sicer bi bil ves trud brez končnega uspeha. Že v nekaj letih bo nastalo v Zali novo prijetno lovišče, ki bo prav gotovo privabilo še več športnih ribičev.”
Leta 1961 je bil ob rezervatu na idrijci ( 2km) in idrijskih gojitvrnih potokih , pomembna še Cerknica . ribiči so se udejstvovali na vodah do stopnika , na površini 28 ha in dolžini 40 km . Idrijski razgledi so leta 1962 (št. 1) obveščali : V letu 1961 so odlovili 1.150 samic in 840 samcev plemenskih postrvi ter pridobili 820.000 iker, od katerih 100.000 odprodali sosedom v Ajdovščini , 512.000 pa so vložil v lastne vode in sicer 100.000 v Ljubevšico, ki je postala gojitvena voda, 140.000 v zalo ki se bo sedaj naglo popravila , v gornji in spodnji revir Idrijce pa tudi 100.000 zaroda. V gojitvenih vodah Nikovi , Ljubevščici in zaspani grapi so odlovili tudi 14.845 mladic, katere so večinoma vložili v Idrjco , nekaj pa so jih odprodali družinama Vrhnika in Renče . Mnogo več posla so imeli s pridobitvijo lipanskih iker , katerih so pridobil 60.000 ter jih 20.000 prodali ribogojstvu v Bohinju, 35.000 pa so jih vložili v spodnji tok Idrijce. Prav v tej zvezi pa se je pojavila zanimiva razprava, katere zaključek je bil da bodo v prihodnje posvetili pozornost Lipanu. Član Zavoda za ribištvo LRS Iva Vouk je v tej zvezi izjavil , da želi njihov zavod najtesnejše sodelovanje z idrijsko družino ter pripravljen skleniti potrebne pogodbe, ki bi bile v obojestransko korist, ker so bili Lipani iz Idrije najboljši. Pri predlogu za vlaganj ameriške postrvi so bili pomilseki. Ker se nekateri ribiči bojijo te požtrne ribe, vendar kaže, da bodo napravili z njo poskus v spodnjem toku Idrijce. Ker bi ta borbena riba prav gotov pritegnila več gostov.”
Podatke za leto 1962 pričajo o zelo obsežnem gospodarjenju. Idrijski ribiči so pridobili kar 700 000 ikr potočne postrvi, 70 000 iker lipanov in 70 000 ikr sorške postrvi. V gojitvene potoke (Zala, Ljubevščica, Kanomljica in Cerkvica), ter v A in B vrevir Idrijce so vložilči skupno 200 000 kosov zaroda postrvi (3-4 cm, starost do 3 mesecev). V A in B reviv ro vložili 10 000 mladic postrvi (1-2 letno), v Cerknico pa 40 000 kosov zaroda lipanov.
Leta 1964 je družina proizvedla 330 000 iker potočne postrvi, 108 000 kosov zaroda potočne postrvi in 672 mladic v Ljubevščico. Ikre so prodajali Zavodu za ribištvo v Ljubljano in ribiškim družinam v Novi Gorici, Škofji Loki in Ilirski Bistrici. Zarod potočne postrvi so prodali v Tolmin ter vlagali v zaspano grapo in Cerknico. Vložili so tudi 4000 mladic šarenke, ki so jih nabavili v Ljubljani.
Za primerjavo poglejmo , kako je bilo pet let pozneje . leta 1969 so vložili 60.000 mladic potočne postrvi, 152.000 kosov zaroda potočne postrvi in 11.500 mladic šarenke . Pridobili so 454.500 lastnih iker potočnr postrvi in jih 71.000 prodali v Novvo Gorico. V odprte vode so vložili 152.000 kosov zaroda , v gojitvene potoke pa 181.000. iz gojitvenih potokov so dobili 700 lastnih mladic. Razmišljali so o ureditvi jezera za klavžami na Idrijci, kjer bi naselili ribe. Precej je bilo tudi govora o adaptaciji jezera Šebalk pri Godoviču v gojitveni ribnik.
Sredi sedemdesetih let je bila vzgoja ribjega zaroda obilna in raznovrstna. Po letu 1975 so ribiči povečali zmogljivost valilnicie do miljona iker letno. Leta 1974 so v športne vode vložili 12.736 mladic potočne postrvi, skoraj 2.500 mladic šarenke in 12.000 mladic lipana. Leta 1975 so osmukali že nad 200.000 iker potočne postrvi in Šarenke ter vzrejali okrog 200.000 kosov zaroda potočne postrvi. V potoke Bukovšco, Ljubevščico, Rake pod Felcem, potok Vrh Čev, potok nad Barako, Zalco, Cerknico in Majnšk so vložili skupno skoraj 300.000 kosov zaroda. Vzrejali so 8.000 potočnih postrvi v mladice 5 – 7 cm in 7.500 Šarenk v mladice 5 – 9 cm. V Bohinju so nabavili tudi 12.000 mladic lipana in jih vložli v Idrijco in Kanomljico. Leta l977 so nasmukali okrog 600.000 iker potočne postrvi in šarenke. Delo ribičev v naslednjih letih so večkrat popularizirale Primorske novice. V zapisu z dne 30. novembra i980 so sporočale: “Idrijski ribiči skrbijo za ribe v svojih vodah, redno oskrbujejo njihova drstišča, pobirajo in vlagajo ribe ter so odgovorni za čistočo voda in bregov rek. Gospodarijo z nad 30 ha lovnih voda in nad 60 ha koristnih vodnih površin. Ribiška družina šteje okrog 220 Članov. Ribe gojijo večinoma sami, kar nemalokdaj ni lahko delo. Postrv je za drst zrela od decembra do februarja, ko je voda najbolj mrzla. Takrat lahko v vodah idrijske občine opazujemo posebno ekipo ribičev, ki te ribe pobirajo iz vode, da pripravijo toliko iker, kolikor rib zahtevajo idrijski vodotoki. Precej teh iker tudi prodajo, saj to pomeni enega od zasluikov za ribiško družino. Ikre nato vzgajajo v idrijski ribogojnici, kar pa je zapleteno in dolgotrajno delo, saj ikre zahtevajo za svoj razvoj posebne pogoje. Nujno je stalno odbiranje manj kvali tetnih iker in pranje, ki navadno zahteva veliko selekcijo. Ko se ribice izvalijo, jih vložijo v potoke – Zalco, Ljubevščico, Zapoško,Bukovščico – vendar le, če so vode dovolj nizke. Sicer pa ribice ostanejo v ribogojnici, kjer jih je potrebno hraniti. Poleg postrvi in šarenke, ki jih vzgajajo doma, v potoke vlagajo tudi lipana, katerega mladice kupijo pri Zavodu za ribištvo v Bohinju, ker želijo ohraniti avtohtono ribo, a je doma ne morejo vzgajati. V potokih oziroma varstvenih vodah, kot jih imenujejo, ostanejo ribe dve leti, nakar jih ribiči prenesejo v večje ribolovne vode. To je proces, ki se vsako leto ponavlja, gojitvena komisija pa skrbi, da je delo natančno in solidno opravljeno. Tu je tudi Čuvajska služba, ki preganja lovce na črno in skrbi za bistost voda. Ribiška družina Idrija organizira očiščevalne akcije, tudi skupaj s šolami in krajevnimi skupnostmi” Leta 1981 so ETA, Slovenijales, Kolektor, IMP TOZD TIO, Avto prevoz in Kmetijska zadruga prispevali za obnovo ribogojnice v Zaspani grapi. Z izdelavo betonskih korit in nakupom inkubatorja se je kapaciteta idrijskih valilnic povečala na zagotovljeno prido- bivanje 800.000 iker letno. Ker je ta številka presegla potrebe idrijskih ribičev, so lahko Se bolj pomagali drugim ribiškim druzinam na Primorskem pri vzreji ribjega zaroda. Tako so leta 1981 prodali 90.000 iker z očmi in 45.000 kosov zaroda. V svoje reke so vlozili 195.000 zaroda postrvi, 6.000 Šarenk in 99.000 lipanov.
Obsežen gojitveni program je bil realiziran leta 1982. Pridobili so 545.000 iker potočne postrvi,12.600 iker šarenke in 20.000 iker lipana. V ribogojnici so vzredili 230.000 kosov zaroda potočne postrvi, 50.000 iker z očmi kot pomoč ribiški druzini iz Ajdovščine, 90.000 kosov zaroda lipana in i0.000 mladic; za to delo so porabili 1.500 delovnih ur. V gojitvene potoke so vložili 332.000 kosov zaroda potočne postrvi in v B revir 18.000 kosov lipana. V ribolovne vode so vložili 3.400 postrvi v A revir Idrijce, 24.000 postrvi in šarenk v B revir, v Kanomljico 870 postrvi, 2.000 mladic lipana in 10.000 zaroda lipana, v Cerknico pa 400 postrvi.
Kakih 20.000 mladic lipana so nabavili v Ljubljani. V Ajdovščino so prodali ali podarili l07.000 iker potočnice in 40.000 kosov zaroda. Leta 1983 so prišla na vrsto manjša popravila pri ribogojnici. Postavili so napise, se udelezevali seminarjev in drugih srečanj. Za vlaganje in vzrejo rib so služile naslednje varstvene vode: Žalca, Ljubevščica, potok Log, Sevnica, Zgornja Cerknica, Zapoška, Bukovščica in ]esenica. V športno – ribolovnih vodah so vlagali v A revir, B revir, Kanomljico in Cerknico. Posebno pozomost so posvečali vlaganju zaroda lipana v najprimemejšem potoku.
Dokaj zgovorni so gojitveni podatki za leto 1984. Naši ribiči so pridobili 603.000 iker potočne postrvi in 11.500 iker šarenke, kar 300.000 iker pa so prodali sosednjim ribiškim družnam. V vode so vložili za milijon dinarjev ribjih mladic in ribjega zaroda, namreč 27.000 potočnih postrvi, 7.200 šarenk in 5.000 lipanov. Zarod so vlagali v Kanomljico, Zalco, Ljubevščico, Zapoško, Orehovsko grapo, Cerknico, Sevnico, Bukovščico, Martinčkovo grapo, Rake pri Felcu, Rezervat, Jesenico, Doberšček in Feznar. Ker so zasačili precej krivolovcev, so okrepili čuvajsko službo. Za prelomnico dolgoročnega značaja bi lahko označili leto 1985. Poleg rednega vzdrževanja dotedanje valilnice v Levstikovi ulici v Idriji, so se načrtovanja ribčev ze začenjala usmerjati proti Kanomlji. V začetku leta so predvideli izdelavo analize in študije na lokaciji v Srednji Kanomlji za morebimo postavitev in zgraditev vzrejnih ribnikov in kasneje nove valilnice. Sklenjeno je bilo, naj bi v primeru pozitivnih rezultatov analiz pričeli pripravljati dokumentacijo in odkup zemljišča. Sicer pa je Ribiška družina Idrija leta 1985 nasmukala 542.600 iker potočne postrvi, iz katerih je bilo vzgojeno 471.000 kosov zaroda. V Tolmin so prodali 100.000 kosov zaroda in tako iztrzili 300.000 dinarjev. V gojitvene potoke so vložili 174.000 kosov zaroda. Iz 197.000 kosov zaroda je bilo vzgojeno 77.000 mladic potočne postrvi velikosti do 9 cm, ki so jih vložili v B revir. Vrednost teh mladic na trgu bi bila 2.668.000 din, stroški vzgoje v ribogojnici pa so znašali “samo” 125.510 din. Iz gojitvenih potokov so dobili 15.165 mladic potočne postrvi in 2.160 mladic Šarenke. Vložili so 44.000 mladic potočne postrvi, 500 mladic Šarenke in 20.000 mladic lipana;15.000 kosov lipana so nabavili pri Zavodu za ribištvo v Ljubjani. Pri omenjenem Zavodu so nabavili tudi briketirano hrano in z njo prvič poizkusili vzrejati mladice potočne postrvi. Za primerjavo podatkov o vlaganjih dodajmo, da so leta 1986 vložili v ribolovne vode 69.000 mladic pototnice od 9 – 20 cm, 3.000 mladic Šarenke od 9 -1Z cm in 5.000 mladic lipana od 9 -12 cm.
Posebej je potrebno podčrtati dejstvo, da je v začetku leta 1986 od več kot 400 članov in 65 naraščajnikov velik delribičevsodelovalti; val pri odlovu plemenk, ki so jih nato ze vzgajali v ribogojnici v Zaspani grapi. Odlov pa so lahko vršili le če v dveh drstiščih pri Podreteji in nekoliko nižje proti mestu, saj so bila vsa ostala drstišča v območju rezervata uničena z regulacijo struge Idrijce. Nujno je bilo nadomestiti nekdanja drstišča z novo ribogojnico na Kanomljici. V času gradnje novega objekta ob koncu osemdesetih let seveda vlaganja niso izostala. Leta 1988 so vložili 55.500 mladic, karje bilo za 7 % več kot leto prej. Kakih 450 ribičevje skupaj s turističnimi gosti nalovilo okrog 20.100 postrvi in lipanov. Leta 1989 so vložili 65.000 mladic potočne postrvi in 3.000 mladic lipana, pri tolminski ribiški družini pa so kupili tudi še 10.000 iker soške postrvi. Iz slednjih so vzgajali zarod za vlaganje v gojitveni potok Bukovica. Ikre, ki so jih 1989 nasmukali v zgomjem toku Idrijce (med Mejco in Divjim jezerom), so dale 390.000 kosov zaroda postrvi. Od teh so 25.000 mladic potočne postrvi vložili v tako imenovani B revir, ki je bil rezerviran za goste ribiške družine. Ribiči so s smukanjem iker in delom v valilnici prihranili velika sredstva, ki bi jih sicer morali odšteti, če bi mladice kupovali. Oglejmo si zdaj v osnovnih obrisih potek izgradnje in urejanja nove sodobne ribogojnice v Srednji Kanomlji. Z njo je Ribiška družina Idrija tudi za prihodnost zagotovila uresničevanje svojega temeljnega načela, da je potrebno vse ulovljene ribe nadomestiti z novimi.
Ker je bila torej poglavitna skrb idrijskih ribičev vseskozi namenjena prav poribljanju naših voda, so morali že kmalu po letu 1980 vse bolj razmišljati o gradnji novih ribnikov. Ta naloga je postajala toliko bolj pomembna, ko so pričeli velikopotezno regulirati reko Idrijco v samem mestu, kjer so pred posegom ribiči nabirali tudi do 600.000 iker letno. Vsekakor so ribiči imeli premalo možnosti, da bi lahko sodelovali v razpravah o urejanju reke. Prvotna lokacija za ribnike je bila predvidena v zgomjem toku Idrijce in sicer znova v Majnšku, kjer so imeli idrijski ribiči svoj ribnik ze leta 1905. Ker pa so na tem območju gozdarji zgradili nove gozdne ceste, da bi v naravi ohranili ustrezno ravnovesje, Majnšk ni bil več primeren. Končno je odločitev padla na Kanomljico, oziroma njen pritok pri Šinkovčevi žagi. Za pridobitev vse dokumentacije in dovoljenj sta bili potrebni kar dve leti. Leta 1986 je Ribiška družina Idrija odkupila zemljišče in poskrbela za ustrezne meritve. Sledile so priprave lokacijske in projektne dokumentacije. Ob načrtovanju gradnje je bilo seveda treba zagotoviti zadostna finančna sredstva. Lokacijsko dokumentacijo je pripravil RPC Idrija – Atelje za projektiranje v oktobru 1986. Zapisano je bilo: “Zemljišde predvideno za gradnjo bazenov je ob desnem bregu pritoka Kanomljice zahodno od žage. Parcela je po naravi travnik v izmeri 900 m. V neposredni bližini cca 70 m je izvir “Pri Šinkovčevi žagi” z izdatnostjo vode v zelo sušnem obdobju 240 litrov na sekundo, kar znese 20.736 m3 vode na dan.
Temperature izvirne vode se čez leto gibljejo od 5 C do 12 C. V prvi fazi je predvidena gradnja manjših bazenov za mladice od 5 cm dalje (do 5 cm se bodo še naprej vzgajale v Idriji). V teh bazenih se bodo vzgajale mladice do 8 cm in sicer 2.000 kom. na 1 m’. Mladice se nato prenese v večje bazene, ki se jih gradi v drugi fazi. Tu se vzrejajo do ZO cm. Predvideno je, da se vzgoji 200 kom. ali 20 kg mladic na 1 m3 vode. Dvoletne mladice iz teh bazenov so namenjene za po- ribljanje Idrijce s pritoki.” Gradbeno dovoljenje za bazene v ribogojnici je bilo izdano Z8. decembra 1987. Podjetje Zidgrad je sredi leta 1987 izdelalo predračun izgradnje omenjenih gojitvenih bazenov v Srednji Kanomlji v višini nekaj pod 84.000.000 dinarjev. Dela so se pričela že v letu 1987 in se uspešno nadaljevala leta 1988. Predračunska vrednost gradbenih del je samo v prvi fazi znašala okroglo 35.744.000 dinarjev, večina teh sredstev pa je bila izvajalcu del, gradbenemu podjetju Zidgrad, leta 1988 že izplačanaih. Del potrebnega denarja za nakup materiala je v obliki odškodnine prispevala Območna vodna skupnost iz Nove Gorice, ki je skrbela za urejanje struge Idrijce skozi mesto. Pri gradnji so pomembno sodelovali tudi člani ribiške družine. Sprejet je bil dogovor, po katerem je bil vsak član dolžan prispevati najmanj 8 delovnih ur. Ribiči so delali z veseljem, saj so se dobro zavedali, da bo nova ribogojnica izrednega pomena za vzgojo ribjega zaroda, ki ga bodo v naslednjih letih lahko vlagali v Idrijco in pritoke. Po prenehanju odlaganja rudniških žgalniških ostankov se je namreč struga očistila do naravnega dna, zato so se razmere za razmah ribolova in ribolovnega turizma na Idrijskem zelo izboljšale. Ko je žgalnica ustavila proizvodnjo, je bilo v vodi malo rib, v naslednjih letih pa se je stanje bistveno popravilo. V letih 1989 – 1990 so s kompleksom ribogojnice načrtno nadaljevali.
Dokončana so bila gradbena dela na ribnikih, od- kupljeno zemljišče za gradnjo valilnice, pričelo pa se je tudi s poskusnim obratovanjem ribnikov, se pravi z vzrejo mladic potočne postrvi in konzumnih rib. Družina je nabavila nov kombi. Leta 1990 so bili dograjeni krožni bazeni za vzrejo mladic – zaroda, izdelana je bila lokacijska dokumetacija za gradnjo valilnice in podpisana pogodba o izdelavi projekta valilnice. Objekt valilnice je bil dograjen poleti leta 1992 in slovesno predan namenu 13. septembra, ob praznovanju 45-letnice družine. Dogodek je naletel na veliko publiciteto v sredstvih obveščanja. Časopisa Delo in Primorske novice sta poročala: “Idrijska ribiška družina je v nedeljo 13. septembra 1992 s pomembnim delovnim uspehom proslavila svojo 45-letnico. V Kanomlji so slovesno predali namenu novo valilnico, ki so jo uredili v svojem objektu, katerega del so namenili za svoje društvene prostore in za stanovanje delavca, ki bo skrbel za valilnico. Svečanosti se je udeležil tudi predsednik Ribiške zveze Slovenije Boris Dolničar. V novem vališču blizu bazenov za vzrejo rib naj bi letno pridobili približno milijon iker, od teh pa še 36.000 dveletnih mladic. Med temi bodo tudi soški lipan in soške postrvi. Idrijska ribiška družina, ki šteje 447 Llanov oziroma 2 % vseh ribičev na Slovenskem, spada med redke med 62 družnami pri nas, ki načrtno skrbijo za ohranjanje avtohtonih ribjih vrst jadranskega porečja. Kanomeljsko vališče je 13. objekt te vrste v Sloveniji, hkrati pa tudi 34. večnamenski ribiški dom pri nas. Ob ribah, namenjenih vlaganju v ribolovne vode, bodo idrijski ribiči vzrejali tudi konzumne ribe; predvidena proizvodnja teh je 10 ton na leto .
Z otvoritvijo novega vališča ob gojitvenih bazenih v Srednji Kanomlji se za idrijske ribiče končuje selitev ribogojnice iz Idrije k precej bolj čistemu, kar za šest stopinj toplejšemu in zato zanje nadvse ugodnemu potoku v Kanomlji. Prostorna zgradba, v katere pritličnih prostorih so uredili vališče, Se ni povsem končana… V zadnjih treh letih sta se športni in turistični ribolov podvojila. Prodaja ribolovnic in v kanomeljski ribogojnici vzgojenih mladic ter odškodnine so poleg prostovoljnega dela navrgle najveš denarja za preko 70 tisoč mark vreden objekt vališča ob 1989. leta odprtih gojitvenih bazenih. Milijon tolarjev pa je na podlagi pogodbe o rednem zagotavljanju svežih rib primaknila cerkljanska ETA. Kanomeljska ribogojnica pomeni eno večjih med podobnimi v Sloveniji. V prostorni zgradbi nameravajo urediti še manjši gostinski lokal in prostor za prodajo rib. Dobršen del materiala za dokončanje objekta že imajo, pomagali pa naj bi si tudi s sredstvi od prodaje objekta dosedanje ribogojnice v Idriji … Na slavju so organizirali še tekmovanje v različnih ribiških discplinah.” Po letu 1992 so se v novem ribogojnem centru zvrstila še nekatera finalna dela. Primorske novice so 5. marca 1993 zabeležile:”Letos nameravajo zgradbo dokončati in urediti okolico. Ribiči bodo morali zbrati še okrog tri milijone tolarjev. Upajo, da bodo prodali opuščeno ribogojnico v Idriji ” V začetku leta 1994 so v ribogojnici zaposlili mladega ribogojca Uroša Čtucina, ki gaje pozneje zamenjal vesti in prizadevni domačin Franci Likar. Leta 1995 so Primorske novice (10. marca) zapisale, da je bil večnamenski ribogojni objekt v Kanomlji “tik pred zaključkom” in da naj bi zanj namenili še tri milijone tolarjev. O uspešnem poslovanju kanomeljske ribogojnice in o vzreji soške postrvi v njej je poročalo ljubljansko Delo 6. aprila 1995 takole: “Objekti ribogojnice v Kanomlji, njeni bazeni in valilnica, že nekaj let služijo svojemu namenu.
Ribe, ki so jih leta 1994 v njih vzredili, so bile vredne skoraj 5 milijonov tolarjev. Letos (1995) pa naj bi v njej poleg potočnih postrvi začeli vzrejati tudi soško. S tem se kanomeljska ribogojnica pridružuje že mnogim primorskim, ki sodelujejo pri načrtu vritve avtohtone soške postrvje vrste v jadransko porečje. V kanomeljski ribogojnici vzrejeno soško postrv bodo vlagali v Idrijco na robu Idrije, in sicer v rezervat med Kavčičevim jezom in jezom Kolektorja.” Za konec poglejmo še nekaj podatkov o vzgoji ribjega naraščaja v prvih letih po otvoritvi kanomeljske valilnice. Leta 1992 je Ribiška družina Idrija v ribolovne vode vložila 59.200 mladic potočne postrvi 12 – 20 cm, 1.500 mladic lipana 20 – 30 cm, 4.000 mladic soške postrvi 9 – 12 cm in 1.000 kg šarenke pod trnek. Od tega so v gojitvenih potokih vzgojili 12.200 mladic potočnice 9 – 30 cm: V ribogojnici so vzgojili 144.000 kosov zaroda potočne postrvi za vlaganje v gojitvene potoke. Iz preostalega zaroda so v Kanomlji vzgojili 46.000 mladic potočnice 8 – ZO cm, 5.000 mladic soške postrvi 9 – ZO cm, 7.500 lipanov 10 – 30 cm ter 3.000 kg šarenke za vlaganje pod tmek in prodajo. Leta 1993 so naši ribiči v gojitvene potoke vložili 161.000 kosov zaroda potočne postrvi in več kot 40.000 kosov mladic potočne postrvi, lipana, soške postrvi in šarenke različnih velikosti. Vrednost vseh vloženih rib v gojitvene potoke in ribolovne vode so ocenili na več kot 7 milijonov tolarjev. Leta 1994 so v Kanomlji vzgojili okrog 200.000 kosov zaroda potočnice in mladic soške postrvi in lipana. Primorske novice so 10. marca 1995 zapisale: “Leta 1994 so idrijski ribipči vložili v vodotoke 20.000 mladic potočnice, 10.000 mladic soške postrvi in po 2.500 mladic lipana in šarenke. Vrednost vseh je znašala kar 7,6 milijonov tolarjev. Za 5 milijonov tolarjev so jih vzgojili sami, ostale so morali kupiti. Da je bilo vse skupaj še težje, jim je novembrsko neurje uničilo ves vložen zarod in jim povzročilo za 2,3 milijona tolarjev škode. Za leto 1995 so predvideli vložiti enkrat več, torej 60.000 ribjih mladic.” Pomemben je bil še pričetek vzgoje sterilnih šarenk, seveda predvsem za potrebe turističnega ribolova. Ob koncu sprehoda skozi polstoletno kroniko gojitvenih prizadevanj Ribiške družine Idrija lahko ugotovimo, da je bila njena skrb za ribji podmladek vseskozi smotrno načrtovana, široko zastavljena in odgovomo izpeljana.
Količina ujetih rib se je v prvem desetletju po letu 1947 postopno povečevala in dosegala že 700 do 900 kg letno. Vendar so leta 1957 nalovili samo 428 kg rib, ker so želeli dati vodam več, kot so iz njih vzeli. To kaže na tedanje smotrno in dolgoročno gospodarjenje, ki so ga večinoma uresničevali tudi pozneje. Ribiško etiko so spoštovali, razen redkih izjem.
Leta 1955 je bila večina članov disciplinirana, društvo je sodišču prijavilo le dva krivolovca. Leta 1956 so zaradi nediscipline pri odlovu enega člana izključili, dva pa kaznovali z opominom. To je očitno zaleglo, saj naslednje leto kršitev pravil ni bilo. V obdobju od 1957 do 1976 se je letni ulov rib gibal od 1.000 kg do 1.900 kg. Statistika športnega odlova je na primer za leto 1961 zabeležila naslednje podatke: 3.290 postrvi v teži 1.002 kg in vrednosti 701.400 din, 1.360 lipanov v teži 420 kg in vrednosti 294.000 din ter 30 klenov v teži 20 kg in vrednosti 4.000 din.
Skupno so torej idrijski ribiči leta 1961 odlovili 5.510 rib v teži 1.702 kg in vrednosti 1.181.400 dinarjev. Povprečni odlov na člana je bil 41 postrvi in 17 lipanov. Inozemski in domači gostje so leta 1961 že odlovili 830 rib v skupni teži 260 kg in vrednosti 182.000 din. Da bi povečali možnosti odlova, so v gospodarskem načrtu za leto 1962 predvideli čiščenja voda v Majnšku, kjer je bilo potrebno vložiti nov zarod. Cenik je bil leta 1962 naslednji: stari člani 5.500 din, novi člani 6.000 din, samo ribolovnica za člane drugih družin 4.000 din, enodnevna dovolilnica za člane 400 din in za inozemske goste 1.800 dinarjev.
Navedeni podatki kažejo, da je postajal pomemben tudi turistični ribolov, ki se je iz leta v leto povečeval. Prve turiste so na Idrijskem zabeležili leta 1959, ko je bilo prodanih komaj sedem začetnih dnevnih ribolovnic. Po desetletju, leta 1968, pa so turisti izkoristili že 245 lovnih dni. Športni ribolov je sčasoma postal ena izmed najbolj priljubljenih oblik turizma. Idrijski razgledi so leta 1960 (št. 1) poročali: “Ob naših vodah se je dvignilo število gostov. Prišli so posebno iz bližnje Italije. Bili so zelo zadovoljni, ker noben resen ribič ni odšel praznih rok. Letos jih pričakujejo še več, zato se trudijo, da bo za naslednjo sezono vse pripravljeno. Zelo verjetno je tudi, da se bodo odločili za povečanje zunanjih bazenov, kar bi imelo za posledico boljšo oskrbo z ribami tudi v prehrani prebivalstva.” V isti reviji je bilo leta 1962 (št. 1) zabeleženo: “Delo naše ribiške družine zasluži vso pohvalo tudi zato, ker je ena redkih organizacij, ki je pravilno razumela tudi problem našega tujskega prometa ter je postala eden glavnih činiteljev za domače in inozemske goste.” Kronist Srečko Logar pa je bil tudi kritičen: “Žal pa je disciplinsko razsodišče moralo kaznovati kar 7 članov z denarnimi kaznimi, enega pa so morali celo izključiti, kar nam jasno kaže, da imamo še precej ljudi, ki iščejo v ribištvu materialno korist. Kaznovanih je bilo tudi 5 nečlanov in 2 inozemska ribiča.”
Poglejmo nekaj številk iz naslednjega desetletja. Leta 1965 je bilo izdanih precej turističnih ribolovnic tujcem: 3 Angležem, 9 Avstrijcem, 4 Belgijcem, 8 Francozom, 16 Nemcem in 98 Italijanom. Tuji ribiči so koristili skupno 225 ribolovnih dni. Leta 1969 so člani Ribiške družine Idrija odlovili 3.115 potočnih postrvi, 130 šarenk, 693 lipanov in 4 klene v skupni teži 1.231 kg. Ulov domačinov je leta 1974 znašal 4.157 potočnih postrvi, 148 šarenk in 563 lipanov ter je narastel na 1.517 kg skupne teže. V ribolovnem turizmu so domači gostje izrabili 121 lovnih dni, tuji pa 87. Po letu 1976 se je odlov rib naglo povzpel nad 2.000 kg na leto. Leta 1978, ko je družina razpolagala z 80 km ribolovnih voda na površini 60 ha, so uplenili že 9.249 rib v skupni teži nad 3.000 kg. Sledil je nadaljnji dvig izplena, ki je leta 1979 znašal 3.975 kg rib, leta 1982 pa celo rekordnih 5.653 kg rib. Nato se je ulov naslednje leto racionalno zmanjšal, saj je bila v ribiški družini prisotna zavest, da bi s pretiranim odlovom preveč osiromašili naše vode. Leta 1982 je bilo namreč izkoriščenih kar 7961 lovnih dni in ulovljenih 16.333 rib, kar je bilo mnogo več kot v prejšnjih letih. Ribolovna sezona, ki se je kot ponavadi začela s 1. aprilom, je tisto leto privabila na obrežja tudi mnogo turistov; domačim so prodali 635 ribolovnic, tujim pa celo 756.
V letih 1981 – 1985, ko so imeli naši ribiči na voljo blizu 60 ha koristnih vodnih površin, je bilo na leto povprečno realiziranih: v A revirju 500 ribolovnih dni, v B revirju nad 5300 ribolovnih dni, v Kanomljici 270 ribolovnih dni, v Belci 75 ribolovnih dni in v Cerknici 187 ribolovnih dni. Na letni skupščini so leta 1983 ugotovili, da je možno športno odloviti povprečno največ 300 rib na hektar. Tako je zbirnik športnega ulova rib v vseh vodah okoliša leta 1984 izkazal 19.238 rib v skupni teži skoraj 6200 kg.
Pregled športnega ulova v letih 1987 – 1990 je pokazal naslednje dosežke. Leta 1987 so nalovili 10.855 postrvi, 4.536 šarenk in 1.069 lipanov, skupno torej 16.460 rib. Prodali so 848 ribolovnic, od tega 589 tujim, ostale pa domačim gostom. Leta 1988 so ujeli kar 14.614 postrvi, 5.211 šarenk in le 304 lipane, skupaj 20.125 rib v skupni teži 6.566 kg. Leta 1989 so uplenili 12.822 postrvi, kar 8.116 šarenk in 388 lipanov, kar je naneslo celo 21.326 rib v rekordni teži 7.812 kg.
Prodanih je bilo 1521 (!) dovolilnic, od tega približno tri četrtine tujcem. To je bilo v primerjavi z drugimi ribolovnimi porečji Slovenije daleč največ. Dnevne ribolovne karte so za domače goste veljale 5 tisočakov, za tuje pa 60 nemških mark. Leta 1990 so ulovili 10.713 postrvi, 8.754 šarenk in kar 1.022 lipanov, skupno 20.485 rib s težo 6866 kg.
Še nekaj podatkov za obdobje od 1991 do 1995. Člani ribiške družine so imeli na voljo 42 ribolovnih dni v letu, z dovoljenim dnevnim plenom 3 salmonide. Članom mladinske sekcije je pripadalo enako število dni s po 1 salmonidom. Za domače in tuje turiste je bilo na razpolago skupno 3300 lovnih dni. Dnevne ribolovne dovolilnice so leta 1992 veljale tujce po 70 DEM. Tega leta so domači in gostujoči ribiči uplenili skupaj 10.500 potočnih postrvi, 7.800 šarenk in 600 lipanov.
Sezona leta 1993 se je začela nadvse obetavno. Že prvi ribiški vikend ob Idrijci v začetku aprila je bil množičen. Samo italijanskim ribičem so na primer prodali kar sto dovolilnic.
Statistika ulova rib 1975 – 1996
Primorske novice so mesec dni prej (5.III.) poročale: “Da bi prispevali k izboljšanju razmer v Idrijci, so se ribiči odločili za strog ribolovni režim. Čeprav so prihodki od prodanih ribolovnic zanje izjemno pomembni, so se odločili, da bo cena dnevne ribolovnice za domače goste (3.000 tolarjev) prav tolikšna, kot na sosednji, lepši in bolj čisti Soči. Tudi tujim gostom ne nameravajo nižati cen, niti podaljševati ribolovne sezone. Pač pa bodo na predlog nekaterih med njimi razmislili o oblikovanju ribolovnega rezervata, kjer bi lahko lovili skozi celo leto.”
Leta 1994 so idrijski ribiči prodali tujim turistom 1412 ribolovnic, ribičem iz Slovenije pa 290. Za prodane dovolilnice so iztržili okroglo 7 milijonov tolarjev. Zanimivo bi bilo seveda ugotavljati, koliko denarja so omenjeni turisti odšteli našim gostincem, trgovcem, bencinskim črpalkam ter nasploh vsem storitvam in uslugam, ki so se jih posluževali. V tej luči je postal ribolov dejavnost, ki ugodno vpliva na gospodarski in splošni razvoj našega okolja.
Poslovno leto 1995 je bilo začrtano takole: iztržek od turistov okrog 7,5 milijonov tolarjev, članarine in vpisnine okrog 4,5 milijonov tolarjev, odškodnine in prodaja rib okrog 2 milijona tolarjev, skupna realizacija torej dobrih 14 milijonov prihodkov; 4 milijone se nameni dokončanju objektov v Kanomlji. Tam se bo leta 1997 slovesno praznovalo 50-letnico delovanja idrijske ribiške družine.
Največja novost v ponudbi ribolovnega turizma leta 1995 je bilo odprtje tako imenovanega A revirja na območju Rak oziroma na Idrijci od Kavčičevega jezu navzgor za gostujoče ribiče. Poskus je bil omejen na ponudbo manjšega števila dovolilnic. Le-te so gostujoče ribiče stale 120 DEM, pri čemer je 40 DEM stalo obvezno spremstvo domačega ribiškega vodnika. Sicer pa so gostje, med katerimi je bilo dve tretjini tujcev, kupovali dovolilnice za ribolov na idrijskih vodah po standardni ceni – 3.000 tolarjev za domače in 70 DEM za tuje turiste. Poudariti je treba, da je bil ribolovni turizem v zadnjem desetletju nenadomestljivi vir tistih dohodkov, ki so omogočali izgradnjo sodobnih ribogojniških objektov v Kanomlji.
Med aktualnimi vprašanji, ki v zadnjih letih zaposlujejo slovenske in tudi idrijske ribiče, se na vidnih mestih pojavja in obravnava tema, nakazana v gornjem naslovu. Ribiči, tako ljubitelji kot strokovnjaki, se na raznih sestankih in posvetih soočajo z dilemo: potočna ali soška postrv?
Različne poglede in tudi polemike sprožijo zlasti vprašanja, na kakšen način, kako hitro in v kolikšni meri nadomeščati eno ribjo vrsto z drugo.V dnevnem časopisju lahko sledimo omenjeni tematiki zlasti zadnjih pet let. Osrednji slovenski dnevnik Delo je na primer 26. novembra 1992 poročal o pomembnem sestanku, ki se je odvijal v Kobaridu dan poprej. V Kobaridu so se namreč 25. novembra 1992 pogovarjali predstavniki primorskih ribiških družin s strokovnjaki ljubljanskega zavoda za ribištvo. Beseda je tekla o gospodarjenju s sladkimi vodami ter o skrbi za ohranitev avtohtonega ribjega življa v njih. Največ pozornosti so namenili avtohtoni in najbolj plemeniti ribji vrsti jadranskega porečja, že skoraj izumrli soški postrvi. Z vzrejo mladic in odraslih soških postrvi so se leta 1992 ukvarjali v ribogojnicah v Kobaridu, Mostu na Soči in v Solkanu.
V Delu z dne 26. novembra 1992 lahko preberemo: “Dogovora o tem, da naj bi v Sočo in njene pritoke dosledno vlagali predvsem soške in prepovedali vlaganje potočnih postrvi, ki ne sodijo v primorske reke, se bodo morali poslej držati tudi člani idrijske ribiške družine. Le-ti so se namreč s svojim novim vališčem želeli specializirati za vzrejo potočnih postrvi, ki naj bi jih vlagali v vode Idrijce.
Pri tem so doslej vztrajali, četudi jim je stroka dopovedovala, da je bila soška postrv nekoč tudi avtohtona prebivalka Idrijce in njenih pritokov.” Projekt raziskave soške postrvi so idrijski ribiči zasnovali skupaj z Zvezo ribiških družin Primorske, Zavodom za ribištvo iz Ljubljane in Ribiško družino Tolmin. Idrijska družina je od vsega začetka raziskavo tudi sofinancirala. Razlog je bil ta, da so se ribiči zavedali pomena avtohtone ribe za ohranitev vrste in športni ribolov. Tudi po zaslugi idrijskih prizadevanj je prišlo do poglobljenih raziskav, saj so bile prve raziskave Zavoda za ribištvo premalo dognane, da bi lahko gradili na njihovih osnovah. Iz nadaljnih genetskih preiskav je bilo ugotovljeno, da imamo tudi v naših vodah čisto soško postrv, ki je po fenotipu zelo podobna potočni postrvi. S to ugotovitvijo sta bila preprečena nestrokovni poseg v vzgojo soške postrvi in velika škoda. Na podlagi navedenih ugotovitev je prišlo tudi do dogovora med Ministrstvom za kmetijstvo in Zavodom za ribištvo o nadaljnji vzreji soške postrvi.
Da se je v treh letih marsikaj spremenilo, zvemo iz Primorskih novic z dne 5. marca 1996. Časopis je v članku Soške so plemenitejše najavil namero, po kateri naj bi potočno postrv v treh letih (do 1998) nadomestili s soško. Leta 1995 so namreč tudi idrijski ribiči začeli uresničevati štiriletni program vračanja soške postrvi v svoj vodni okoliš in se z njim vkjučili v širši nacionalni program repopulacije soške postrvi v naših vodah. Genetske raziskave potočne in soške postrvi, ki jih je leta 1994 v Sloveniji opravil za to usposobljen francoski inštitut, so za del vzorcev iz idrijskih voda, predvsem iz potoka Studenec potrdile, da je soška postrv v njih avtohtona riba. Po mnenju ribičev naj bi bila čista soška postrv prisotna še v nekaterih potokih, na primer v Sevnici in Klavžarici ter v gornjem toku Idrijce nad klavžami. Iz Primorskih novic izvemo, da so se idrijski ribiči že prejšnje leto ukvarjali z vzgajanjem mladic soške postrvi v ribogojnici v Kanomlji, leta 1996 pa so se lotili še vzgoje plemenske jate za pridobivanje iker. Časopis, z dne 5. marca 1996, poroča takole: “Vsaj tisoč mladic soške postrvi, ki jih bodo kupili pri tolminski ribiški družini, naj bi tvorilo začetno jato, okrog 6.000 mladic dveletnic pa bodo vložili v svoj rezervat za vzrejo plemenske jate v odprti vodi. To jim bo omogočilo, da bodo v prihodnjih letih lahko iz idrijskega rezervata izlovili potočno postrv in jo nadomeščali z mladicami soške postrvi, ki jih bodo vzgojili iz iker, nasmukanih v svojih vodah. Že letos (1996) bodo v vse vode okoliša vložili 35.000 kosov soške postrvi (lani so jih vložili okrog 18.000) in samo še 12.000 kosov potočne postrvi (lani še 22.000). Prvič naj bi iz obstoječe plemenske jate sami pridobili 30.000 iker. Da bo njihov načrt uspel, bodo morali letos in prihodnje leto kupiti vsaj še 130.000 iker oziroma zaroda za vlaganje v gojitvene potoke in 40.000 enoletnih mladic za vzgojo v dveletnice. Poleg povečanega odlova potočne postrvi, bodo v lovne vode začeli vlagati sterilno šarenko. Poskrbeti bodo morali za ustrezno zaščito soške postrvi, spoštovati varstveno dobo zanjo in način športnega ribolova. Bodoči ribiči pa se bodo seveda morali naučiti razlikovati čisto soško postrv od križancev.” Leta 1996 je bil sprejet pomemben sklep: za potrebe vzgoje mladic soške postrvi je družina prepovedala ribolov v vseh pritokih Idrijce, razen Kanomljice, Cerknice in v Strugu.
Da se je v treh letih marsikaj spremenilo, zvemo iz Primorskih novic z dne 5. marca 1996. Časopis je v članku Soške so plemenitejše najavil namero, po kateri naj bi potočno postrv v treh letih (do 1998) nadomestili s soško. Leta 1995 so namreč tudi idrijski ribiči začeli uresničevati štiriletni program vračanja soške postrvi v svoj vodni okoliš in se z njim vkjučili v širši nacionalni program repopulacije soške postrvi v naših vodah. Genetske raziskave potočne in soške postrvi, ki jih je leta 1994 v Sloveniji opravil za to usposobljen francoski inštitut, so za del vzorcev iz idrijskih voda, predvsem iz potoka Studenec potrdile, da je soška postrv v njih avtohtona riba. Po mnenju ribičev naj bi bila čista soška postrv prisotna še v nekaterih potokih, na primer v Sevnici in Klavžarici ter v gornjem toku Idrijce nad klavžami. Iz Primorskih novic izvemo, da so se idrijski ribiči že prejšnje leto ukvarjali z vzgajanjem mladic soške postrvi v ribogojnici v Kanomlji, leta 1996 pa so se lotili še vzgoje plemenske jate za pridobivanje iker. Časopis, z dne 5. marca 1996, poroča takole: “Vsaj tisoč mladic soške postrvi, ki jih bodo kupili pri tolminski ribiški družini, naj bi tvorilo začetno jato, okrog 6.000 mladic dveletnic pa bodo vložili v svoj rezervat za vzrejo plemenske jate v odprti vodi. To jim bo omogočilo, da bodo v prihodnjih letih lahko iz idrijskega rezervata izlovili potočno postrv in jo nadomeščali z mladicami soške postrvi, ki jih bodo vzgojili iz iker, nasmukanih v svojih vodah. Že letos (1996) bodo v vse vode okoliša vložili 35.000 kosov soške postrvi (lani so jih vložili okrog 18.000) in samo še 12.000 kosov potočne postrvi (lani še 22.000). Prvič naj bi iz obstoječe plemenske jate sami pridobili 30.000 iker. Da bo njihov načrt uspel, bodo morali letos in prihodnje leto kupiti vsaj še 130.000 iker oziroma zaroda za vlaganje v gojitvene potoke in 40.000 enoletnih mladic za vzgojo v dveletnice. Poleg povečanega odlova potočne postrvi, bodo v lovne vode začeli vlagati sterilno šarenko. Poskrbeti bodo morali za ustrezno zaščito soške postrvi, spoštovati varstveno dobo zanjo in način športnega ribolova. Bodoči ribiči pa se bodo seveda morali naučiti razlikovati čisto soško postrv od križancev.” Leta 1996 je bil sprejet pomemben sklep: za potrebe vzgoje mladic soške postrvi je družina prepovedala ribolov v vseh pritokih Idrijce, razen Kanomljice, Cerknice in v Strugu.
Uspehi vsake organizacije temeljijo na delu njenih članov. Ribiška družina Idrija se ob 50-letnem jubileju lahko pohvali z dejstvom, da je v minulih letih premogla številno in večinoma tudi prizadevno članstvo. Ribolov je postajal med ljudmi vedno bolj priljubljen in rekreacija mnogim, ne glede na leta. Zato je število članov družine, starih in mladih, postopoma raslo.
Omenili smo že, da je imela Ribarska zadruga leta 1949 skupno 67 članov in 41 športnih ribičev ter leta 1951 skupno 71 članov in 37 športnih ribičev. Ribiško društvo je leta 1956 štelo 50 članov. Že takrat so na rednem letnem občnem zboru predlagali, naj se sprejme še 10 do 15 pionirjev in mladincev, kar je predstavnik Ribiške zveze Slovenije toplo pozdravil. Statistika naslednjih petih let je zabeležila: 1957 – 48 članov, 1958 – 53 članov, 1959 – 61 članov, 1960 – 66 članov in 1961 – 80 članov. Leta 1959 je bilo ob članstvu v Idriji še 5 ribičev v Sp.Idriji in 9 v Cerknem. V letu 1962 je bilo organiziranih ribičev že 90, med njimi precej naraščaja in delavcev, ki so našli oddih pri ribolovu. Leta 1963 je Ribiška družina narasla na 110 članov, od tega v Idriji 63. Zanimiv je bil seznam “idrijskih” naročnikov “Ribiča” za leto 1965; v njem je bilo 54 oseb z območja pošte Idrija, 9 z območja pošte Sp.Idrija, 21 z območja pošte Cerkno, 12 z območja pošte Ljubljana ter skupno še 8 oseb iz Maribora, Nove Gorice, Izole in Železnikov. Leta 1966 se je v sklopu Ribiške družine Idrija formirala 12-članska mladinska sekcija. V letih 1969 – 1980 so redno sprejemali od 10 do 20 novih članov letno (nekaj jih je vmes izstopalo), tako da se je število vključenih ribičev dvignilo od 136 na 220.
Največji številčni prirastek je Ribiška družina Idrija doživela v letih 1980 – 1984. Tako so na primer leta 1982 sprejeli kar 64 novih članov. Leta 1984 je bilo članov že 391, mladincev 12 in pionirjev 57. Družina je imela takrat celo 16 ribiških čuvajev (pozneje bistveno manj), eno honorarno zaposlitev v proizvodnji in dve v administraciji. Ponašala se je tudi s petimi častnimi člani. Revija “Ribič” je leta 1985 prihajala na naslove 394 “idrijskih” naročnikov. Leta 1986 je bilo starih in mladih ribičev kar 479; članov 406, mladincev 17 in pionirjev 56. Še nekaj več – skupno 493 (!), je bilo vseh ribičev v času idrijske 500-letnice leta 1990, in sicer članov 417, mladincev 32 in pionirjev 44. Ohranili so še 5 ribiških čuvajev, 3 honorarce v administraciji in 2 v proizvodnji. Do leta 1995 je skupno število članov in podmladka zmerno nazadovalo (1991 – 484, 1992 – 447, 1995 – 460), še vedno pa je pomenilo 2 % vseh ribičev na Slovenskem.
Ob 50-letnem jubileju se spodobi, da se spomnimo tistih posameznikov, ki so opravljali vodstvene funkcije in se posebej izkazali pri društvenem delu. V obdobju Ribarske zadruge 1947 -1953 so bili najbolj dejavni Stanislav Mazi, Stanko Saksida, Ljubo Kolakovič, Peter Blaznik, Božidar Verbič, Anton Prebil, Franc Felc, Josip Kenda, Srečko Novak, Stanko Kobal, Jože Kržišnik, Karel Šebenik, Anton Jereb, Ludvik Vončina in še nekateri.
Ribiško društvo Idrija je imelo leta 1954 skupno 12 odbornikov. To so bili: Jože Kržišnik, Albin Kovačič, Anton Jereb, Ludvik Vončina, Anton Čuk, Anton Prebil, Peter Blaznik, Franc Eržen, Evgen Prelovec, Mihael Močnik, Ljubo Kolakovič in Karel Šebenik. Predsednik je bil Jože Kržišnik, tajnik pa Albin Kovačič. Med 52 člani je bilo 20 rudarjev; člani so bili tudi direktor rudnika Josip Kenda, gozdarski inženir Stanko Mazi in zdravnik dr. Ivan Hribernik.
Leta 1956 je bil predsednik društva Ljubo Kolakovič, tajnik Janez Mauser, gospodar vode Ludvik Vončina, pomočnik gospodarja Franc Eržen in blagajnik Anton Jereb. Poleg treh odbornikov je deloval še 3-članski nadzorni odbor, 3-člansko razsodišče in ribiški čuvaj. Trije najzaslužnejši funkcionarji so prejeli denarne nagrade, pet najboljših članov je dobilo brezplačne ribolovnice, 14 članov pa je bilo pohvaljenih.
Leta 1957 je bil predsednik še vedno Ljubo Kolakovič, podpredsednik Ludvik Vončina, tajnik Janez Mauser, blagajnik Milan Ferjan, gospodar Anton Jereb in pomočnik gospodarja Franc Eržen. Zlasti gospodar Jereb in pomočnik Eržen sta se trudila pri delu v novi ribogojnici v Zaspani grapi. Nagrade za delo pri valilnici so prejeli: po 10.000 din Anton Jereb, Franc Eržen in Ludvik Vončina, 8.000 din Ljubo Kolakovič in 7.000 din Janez Mauser.
Vodstvo se leta 1958 ni bistveno spremenilo, le Franc Vidmar je ob dolgoletnem predsedniku Kolakoviču za mnogo let prevzel tajniške posle. Častni člani društva so postali Lado Božič, Janko Šturm in Janko Bevk. V upravni odbor Rajonske zveze, ki je obsegala pet ribiških družin, sta bila izvoljena Kolakovič in Eržen.
Leta 1959 je Ribiška zveza Slovenije odlikovala Ljuba Kolakoviča s srebrno in Antona Jereba z bronasto medaljo. Naslednje leto je družina nagradila kar 9 najbolj požrtvovalnih ribičev; to so bili: Anton Jereb, Franc Eržen, Anton Strnad, Stane Strnad, Pavle Novak, Ljubo Kolakovič, Franc Vidmar, Jože Kržišnik in Marijan Sedej. Leta 1960 je bil imenovan za častnega. člana Ribiške družine Idrija dr. Aleš Bebler. Do sredine šestdesetih let so vodstvene funkcije opravljali že imenovani društveni člani. Leta 1964 je 10 najbolj delavnih prejelo denarne nagrade v skupni višini 339.000 din. Nagrajeni so bil Pavel Novak, Anton Strnad, Franc Mohorič, Anton Jereb, Marijan Sedej, Mirko Velikajne, Ludvik Vončina, Franc Eržen, Franc Vidmar in Ljubo Kolakovič. Nagrade so podelili še Francu Vidmarju za upravljanje s poltovornim avtomobilom, Brunu Veharju za blagajniško poslovanje in Ivanki Jereb za pomoč v ribogojnici. Posebno nagrado v znesku 100.000 din je zaslužil Anton Jereb, saj je “več let skrbel za nemoteno valjenje iker v vališču in je bil poleg odlovne ekipe najzaslužnejši za uspeh pri proizvodnji iker in zaroda. Pazil je na redni dotok vode, čistil filtre, vzdrževal snago, dnevno beležil temperaturo vode, čistil valilnike od neoplojenih iker, krmil zarod, popravljal in izdeloval mreže, pobiral denar od dnevnih ribolovnic, izdajal potrdila za prodane ribe in nudil strokovno pomoč pri smukanju.”
V letih 1967 – 1970 so bili na čelu družine še vedno “stari” funkcionarji: Ljubo Kolakovič kot predsednik (starešina), Franc Vidmar kot tajnik in Ludvik Vončina kot gospodar. Naštejmo še odbornike in nosilce raznih zadolžitev: Anton Prebil, Jože Miklavčič, Ivan Bevk (blagajnik), Silvij Gosler, Dolfi Mažgon (čuvaj), Cveto Prelovec, Emil Vogrič, Jože Kenda, Aleksander Mesec, Martin Pišlar, Franc Pagon, Ciril Črv, Janez Dolenc, Denis Primožič (predsednik nadzornega odbora), Drago Erjavec (predsednik disciplinskega razsodišča) in še nekateri. Jože Tratnik je postal oskrbnik vališča po Antonu Jerebu, nato pa Ludvik Vončina (mlajši). Franc Vidmar, ki je bil tajnik kar 18 let, je vodil zadnjo sejo 17. januarja 1974.
V drugi polovici sedemdesetih let je opravljal dolžnosti predsednika Stanislav Majnik, posle tajnika pa Albin Vončina. V osemdesetih letih so bili najvidnejši vodstveni člani družine: Peter Rojc (predsednik izvršnega odbora), Marijan Carl (predsednik izvršnega odbora), Ivan Bevk (tajnik), Janez Bevk (gospodar), Rafael Mavri (predsednik skupščine), Jože Vehar (predsednik skupščine), Vladimir Zajc (predsednik skupščine), Franc Petrič (predsednik izvršnega odbora) in še drugi. Leta 1989 je bil Peter Rojc predsednik delegatske skupščine, Vojko Božič pa predsednik izvršnega odbora. V začetku devetdesetih let so imenovani še vršili svoje funkcije, Lucijan Lipušček pa je vodil disciplinsko sodišče.
Posebej velja omeniti nekaj slovesnosti in podelitev priznanj. Leta 1987 je idrijska ribiška družina svečano praznovala 40-letnico svojega delovanja. Na slavnostni skupščini, ki je potekala v prostorih tovarne Iskra-Rotomatika v Spodnji Idriji, so bila najzaslužnejšim članom podeljena priznanja in odlikovanja: 8 članov je prejelo red za ribiške zasluge III. stopnje, 8 članov znak za ribiške zasluge, en član pa red za ribiške zasluge II. stopnje. S posebnim sklepom je skupščina imenovala tudi pet novih častnih članov Ribiške družine Idrija, in sicer Rafaela Carla, Franca Pagona, Ivana Bevka, Jožeta Miklavčiča in Pavla Novaka.
Največjega pomena je bila v teh letih seveda velika delovna zmaga v Kanomlji. Ribiči so pri ribogojnici do srede leta 1989 opravili nad 5600 delovnih ur. Zato so leta 1989 za požrtvovalno delo pri gradnji objekta v Srednji Kanomlji prejeli priznanja Emil Vogrič, Jože Vehar, Igor Božič, Alojz Mlakar, Albin Vončina, Franc Likar, Dušan Mrak, Karlo Pellis, Edi Sedej in Jože Miklavčič.
Otvoritev valilnice v Kanomlji so pripravili 13. septembra 1992, ob 45-letnici družine. Slovesnosti je prisostvoval Boris Dolničar, predsednik Ribiške zveze Sovenije. Za vse uspehe, tako pri iz gradnji ribogojnice, vzreji zaroda (posebno pomembna je vzreja soške postrvi in lipana, torej dveh vrst avtohtonih rib in s tem dela slovenske naravne dediščine) varstvu voda in opaznem vključevanju mlajših ribičev, je družini podelil red zaslug II. stopnje. Kar 14 članov je nagradil s posamičnimi priznanji, med njimi Emila Vogriča in Ivana Bevka z najvišjim, z redom ribiških zaslug I. stopnje.
V kratkem zapisu žal ni mogoče navesti vseh imen, ki bi to zaslužila, pa vendar je treba našteti vsaj še nekatera. Dolgoletni predsednik družine Ljubo Kolakovič je bil imenovan tudi za njenega častnega predsednika. Med častnimi člani ne smeta biti spregledana pokojni Anton Prebil iz Želina in še živeči starosta ribičev Ludvik Vončina. Častna člana idrijskih ribičev sta tudi upokojena generala Stane Potočar-Lazar in Rudolf Hribernik-Svarun. Med ribiči so preživljali ure dela in sprostitve nekateri idrijski zdravniki, od dr. Ivana Hribernika (častni član od leta 1973) in dr. Milana Miklavčiča do dr. Janka Šinkovca, dr. Milana Vončine in dr. Bojana Peljhana. Z mladinci in pionirji so se kot mentorji ukvarjali Jurij Bavdaž, Julij Kogej in Jelko Kašca. Na pokojnega Kogeja vežejo mnoge ribiče lepi spomini.
Uspešno delo svojih predhodnikov nadaljuje sedanje vodstvo ribiške družine: predsednik Samo Bevk, tajnik Marijan Repanšek, gospodar Janez Bevk in blagajnik Emil Vogrič. Po novem statutu, ki je bil sprejet 31. maja 1997, so v upravni odbor za naslednjih pet let prišli še: Peter Rojc, Vladimir Zajc, Cveto Kolakovič, Marjeta Kogej, Elio Carnelutti in Ciril Štucin. Za ribji zarod v Kanomlji skrbi prizadevni in redno zaposleni ribogojec Franci Likar. Številni člani in vodstva, ki smo jih na kratko predstavili, so v petih desetletjih dobro gospodarili z vodami in življem v njih. Pregled društvenih arhivskih fondov pokaže, da je Ribiška družina Idrija smotrno načrtovala in uresničevala svoje programe in dosegala pozitivno finančno poslovanje. Za primer povejmo, da je bil proračun dohodkov in izdatkov Ribiškega društva že leta 1956 sestavljen v višini 1.700.000 din, kar niso bila majhna sredstva. Vsi dohodki Ribiške družine so leta 1961 znašali nad 2.930.000 din, njeno premoženjsko stanje pa je doseglo blizu 6.594.000 din. Mnogo so že v tistih letih, kot seveda tudi pozneje, k ustvarjeni vrednosti prispevale opravljene prostovoljne delovne ure društvenih članov. Poglejmo nekaj podatkov: 1957 – 7 članov 500 ur, 1958 – 9 članov 612 ur, 1959 – 15 članov 892 ur, 1960 – 33 članov 1483 ur, 1961 – 36 članov 2506 ur dela. Petnajst let pozneje je družina izkazovala trdne finančne presežke: 1975 – skupni dohodki nad 133.000 din, izdatki nad 127.000 din (presežek cca 6.000 din), 1976 – skupni dohodki nad 177.000 din, izdatki blizu 151.000 din (presežek nad 26.000 din).
Primorske novice so 30. novembra 1980 kratko in jedrnato predstavile poslovanje družine: “Vse svoje dejavnosti ribiči financirajo sami. Denar dobijo od prodanih iker in rib, izdanih letnih ribolovnic, turističnih ribolovnic, kazni – iztrženih od ribičev na črno in odškodnin, s katerimi se jim oddolžijo onesnaževalci voda.” V naslednjem desetletju je bila finančna realizacija sledeča: 1982 – odhodki 1.570.000 din in prihodki 2.177.535 din, 1983 – odhodki 2.464.000 din in prihodki 3.241.350 din, 1984 – odhodki 2.259.000 din in prihodki 5.754.000 din, 1985 – odhodki 4.637.400 din in prihodki 5.895.973 din, 1986 – odhodki 8.863.000 din in prihodki 10.800.000 din, 1987 – odhodki 24.946.000 din in prihodki 33.468.000 din; pozitivno poslovanje v naštetih in poznejših letih je bilo seveda izhodišče za investicijo v Kanomlji. Primorski dnevnik je 29. marca 1994 poročal: “Leta 1993 je idrijska ribiška družina s članarinami, vpisninami, turističnimi dovolilnicami in s prodajo rib ter drugimi viri ustvarila blizu 11 milijonov tolarjev prihodka. Za gradnjo večnamenskega objekta so porabili dobrih 5 milijonov, pri tem pa so pridobili tudi dodatna sredstva, s čimer so gradnjo z izdatnim prostovoljnim delom članov pripeljali do četrte gradbene faze. Leta 1994 bodo z ureditvijo zunanjosti in drugimi zaključnimi deli investicijo dokončali.” Primorske novice pa so že leto prej zapisale: “Ribiči razmišljajo, da bi del svoje dejavnosti organizirali podjetniško. To bi storili že prej, če se ne bi zatikalo pri sprejemu nujnih zakonov. Podjetništvo seveda ne pomeni, da bo njihove ljubiteljske dejavnosti konec. Ob visoki članarini (5.500 tolarjev), bo moral vsak ribič vnaprej odšteti še 1.000 tolarjev. Ta denar bo dobil nazaj takoj, ko bo opravil vsaj štiri delovne ure pri odlovu in gojitvi rib ali urejanju nove ribogojnice.”
Temeljita društvena kronika bi seveda zahtevala natančnejši pregled in analizo vseh sestankov in delovanja društvenih organov, vendar bi to preseglo koncept pričujočega besedila. Po približni oceni se je v pol stoletja zvrstilo nad 500 najrazličnejših sej, zasedanj, zborov, skupščin, posvetov in drugih delovnih srečanj, na katerih so ribiči razreševali organizacijska, kadrovska, gospodarska, finančna, strokovna in druga vprašanja.
Redno so se odvijali letni občni zbori, ki so se jih udeleževali tudi predstavniki Ribiške zveze Slovenije. Za ilustracijo povejmo, da so na primer na zboru 6. januarja 1957 ugotovili, da so imeli v letu 1956 kar 19 rednih sej. Leta 1958 je v Idriji potekal tudi občni zbor Rajonske ribiške zveze, ki je imela sedež v Novi Gorici. To je bilo priznanje idrijskim ribičem za najboljše gospodarjenje v letu 1957. Podobno je bilo leta 1962, ko je iz istih razlogov imela v Idriji občni zbor Zveza ribiških družin iz Nove Gorice. Tja so sicer idrijski ribiči redno pošiljali svoje predstavnike. Prav tako so takrat in pozneje delale posamezne društvene komisije, potekali so ribiški izpiti in drugo. Leta 1975 so bila sprejeta nova pravila in programske zasnove za nadaljnje delovanje. Ribiška družina se je leta 1981 organizirala po teritorialnem načelu, tako da je štela tri okoliše: Idrijo, Spodnjo Idrijo in Cerkno.
Društveni tajnik Ivan Bevk je leta 1988 v Ribiču poročal: “Družina je samoupravno organizirana, zaradi velikega števila ribičev pa je bil uveden tudi delegatski sistem. Najvišji organ Ribiške družine je delegatska skupščina (delegacije treh okolišev), še vedno pa so zelo popularni zbori ribičev, kjer se razrešujejo številni problemi.”
Posebej je treba poudariti, da je Ribiška družina Idrija izkazala veliko mero preudarnosti ob spremembah teritorialne ureditve Slovenije. Tako so se ribiči leta 1995 premišljeno dogovorili, da razdelitvi dotedanje idrijske občine ne bo sledila cepitev družine na idrijski in cerkljanski del. Varstvu voda in dolgoročnemu gospodarjenju v njih je bila taka odločitev nedvomno v prid.
Pomembne naloge so v vseh obdobjih prevzemale ustrezne komisije. V zadnjih letih so to komisija za gospodarjenje, komisija za varstvo okolja, komisija za šport in rekreacijo, komisija za izpite, komisija za delo z mladino in komisija za odlikovanja.
Ribiči kot varuhi voda in življa v njih spoštujejo in uresničujejo ribiška pravila in društveno etiko. Zato se je vodstvo Ribiške družine Idrija vedno posvečalo tudi preučevanju strokovnih vprašanj, zlasti študiju ribjega življenja po ustrezni literaturi. Člani ribiške družine so se udeleževali tečajev Zveze ribiških družin Primorske, kjer je potekalo izobraževanje za gospodarje, ribogojce in elektroribolovov.
V prvi oktobrski številki Primorskih novic leta 1980 lahko preberemo: “Ribiči so tudi veseli ljudje, saj vsako leto prirejajo razna družabna srečanja in tekmovanja z drugimi slovenskimi ribiškimi družinami. Takšno srečanje ribiških družin iz celotne Primorske in tekmovanje v ribiških disciplinah (suhi in mokri ribolov) so organizirali tudi ob idrijskem občinskem prazniku (1.oktober).” Poseben zapis bi bil potreben, če bi hoteli obdelati vso pestro in bogato paleto ribiških prireditev, srečanj, izletov, športnih iger, druženj in zabav. Na tem mestu se bomo zadovoljili samo z nekaj primeri. V juliju leta 1966 so idrijski ribiči organizirali turistični ribolovni dan za tuje goste. Leta 1972 so slovesno praznovali 25-letni jubilej družine ter podelili priznanja in odlikovanja najzaslužnejšim članom. Družina je takrat dobila tudi svoj prapor. V osemdesetih letih so večkrat znali popestriti družabno življenje s srečanji v Beli, kjer so prirejali uspela tekmovanja. Prav tako so poskrbeli za podobna druženja v Cerknem in Spodnji Idriji. Ob 40-letnici družine leta 1987 so se idrijski ribiči vzorno izkazali na meddružinskem tekmovanju Zveze ribiških družin Primorske. Ekipe naših tekmovalcev pa so sodelovale še na številnih drugih preizkušnjah ribiških veščin in spretnosti (Ilirska Bistrica, Koper, Nova Gorica, Kolpa, Tolmin) ter dosegale vidne rezultate, o čemer pričajo osvojeni pokali. Ni dvoma, da so bili vsi ti in podobni dogodki povezani s prijetnimi doživetji, ki so med udeleženci stkali prijateljske vezi in se jim trajno zapisali med najdragocenejše spomine.
Jubileji so priložnost za pregled in oceno opravljenega dela, prav tako pa tudi spodbuda za načrtovanje dejavnosti v prihodnje. Ribiška družina Idrija se ob svoji 50 – letnici lahko z zadovoljstvom ozira na prehojeno pot, obenem pa se zaveda, da jo v naslednjih letih čakajo številne odgovorne naloge. Prav je, če izpostavimo vsaj nekatere najpomembnejše.
Idrijskim ribičem je dobro znano, da so bili pri dosedanjih raziskavah soške postrvi doseženi izredni uspehi. Kljub temu pa ostaja še vedno precej odprtih vprašanj. Velika neznanka je na primer, kako poteka križanje soške in potočne postrvi. Ni jasno, katera od teh rib je v naravi – če sploh je, dominantna in kakšen je pravzaprav njen razvoj. Zato menimo, da je nujno potrebno razvijati nadaljnje sodelovanje z vsemi ostalimi zainteresiranimi partnerji pri raziskavah soške postrvi in njenih križancev.
Pridobivanje iker soške postrvi iz lastne plemenske jate in vzrejo mladic, kar sicer že sedaj v ribogojnici zadovoljivo poteka, bo treba v prihodnje še povečati. Naša družina mora zagotoviti zadovoljevanje vseh lastnih potreb po vlaganju mladic soške postrvi v svoje ribolovne vode, istočasno pa vzrejati mladice tudi za potrebe drugih družin. Znano je, da smo uspešno izpeljali poskusno vzrejo lipana, od pridobivanja iker do vzreje mladic. Zato bomo v bodoče vse potrebe po nakupu mladic lipana nadomestili z lastno vzgojo zadostnih količin omenjenega podmladka. Pri tej vzreji se bomo osredotočili na soškega lipana. Izkušnje so potrdile, da sta se vzreja sterilne šarenke in njeno vlaganje “pod trnek” v ribolovne vode izkazali kot upravičeni, zato bomo s tem delom nadaljevali.
Vse doslej naštete dejavnosti bodo za svojo uresničitev potrebovale ustrezne kapacitete ribogojnice. Vendar le-te ne bodo v polni meri izkoriščene, zato bomo proste zmogljivosti ribogojnice izrabljali za vzrejo konzumnih rib, se pravi za direktno tržno ponudbo.
V Kanomlji smo zgradili ribogojnico in “Ribiški dom”, na katerega smo lahko ponosni. Želja in naloga vseh ribičev je, da v svoje prostore prinesejo tudi ribiško družabno življenje, da prostore oživijo in v njih izkoristijo vse tisto, kar so si z lastnim delom zagotovili.
Kljub lepim rezultatom in uspehom v tekmovalnem ribiškem športu je le-ta sedaj žal zamrl. S tem stanjem se ne smemo sprijazniti, saj imamo v družini številne dobre tekmovalce. Storiti moramo vse, da v prihodnje oživimo športna ribiška tekmovanja in dosežemo tako kakovostno raven, kakršno so naši tekmovalci že dosegali.
Tisoči domačih in tujih ribičev – turistov, ki so lovili v naših vodah, so v preteklih letih spoznavali lepote in bogastvo Idrijce. Radi se vračajo v naše kraje in k našim vodam. Zato je ribolovni turizem interesno povezan z gostinstvom in tudi drugimi uslužnostnimi in gospodarskimi dejavnostmi. Poiskati in razvijati moramo vse oblike sodelovanja z dejavniki na področju turizma, da bomo skupno optimalno izkoristili vse danosti v prid našega prostora.
Vprašanje odplak, ki se izlivajo v reko iz naselij in tovarn, ostaja na žalost odprto in pereče. Vodotoki so še vedno ogroženi zaradi neurejenih ali slabo urejenih čistilnih naprav. Posebno pereč je iztok klavniških odplak v rezervat ob Mejci. Idrijca je onesnažena kemično, biološko in estetsko. Ribiči na takšno stanje ne pristajamo, zato bomo v prihodnosti od vseh odgovornih odločno terjali, da poskrbijo za ureditev ustreznih čistilnih naprav in da se v reko spušča samo neoporečno čisto vodo.
Ribiška družina je v preteklosti – ne samo z besedami, temveč predvsem z dejanji, skrbela za čiste vode in njihove brežine. To se je ribičem in vsej naši skupnosti bogato obrestovalo, saj je čisto okolje privabljalo in privablja vedno več ribičev, turistov in ljubiteljev narave. Opogumljeni s to bogato izkušnjo bomo tudi v prihodnosti redno skrbeli za čiščenje bregov Idrijce in njenih pritokov. Naši čudoviti reki bomo skušali ohranjati njeno prvobitno lepoto. V našo skupno korist in v dobro zanamcem.